Oktober - Planinski Vestnik

Tudi na kline so nas omenjene knjige že opozorile.
Seveda so bili tedanji klini zelo primitivni
nasproti sedanjim. Uporabljal jih je
redkokdo in še to sramežljivo. A sila kola
lomi. Previsi in vedno hujše strmine, kakršnih
se je začel človek lotevati večinoma iz hrepenenja
po čim bolj nedotaknjeni naravi,
deloma pa tudi v športnem reševanju »problemov«,
so privedli do uporabe boljših varnostnih
sredstev. Vedno večje množice gorohodcev,
ki so brez vodnikov začele hoditi
tudi na najtežje dostopne gore, so rabile
boljšo tehnično opremo. Vodnike so si mogli
privoščiti le premožnejši ali vsaj dobro situirani
ljudje, mladina pa, ki je bolj in bolj
začela hoditi na gore, je imela teh sredstev
najmanj. Med to je spadala tudi naša družbica.
Pa tudi bolj častno se nam je zdelo
hoditi brez vodnikov! Tako je prišla na vrsto
tudi severna triglavska stena, ki so se je
pred prvo svetovno vojno že lotevali Nemci,
prvi Slovenec pa je bil dr. Tuma z vodnikom.
Ze pri rekognosciranju njegove smeri pa smo
spoznali, da je njegov opis posebno v gornjem
delu malone neuporaben, in smo se
morali zato zanesti na svojo lastno orientacijo.
Tako sem se pred podvigom spomnil, da
bi bilo morda dobro dodati še kak klin k
naši opravi. In da bi ne bi bilo treba nositi
s seboj pretežke hrane, smo poslušali še en
nasvet tedanjih tujih alpinistov: v čutare smo
nalili močno oslajeno vodo. Klin pa sem vzel
mami. Bil je klin, na kakršne so obešali težke
slike ali pa privezovali vrvi za obešanje perila.
Pod slapom, ki je tedaj še padal izpod
ledenika čez Malo črno steno, smo krenili
naravnost navzgor po stenah slovenskega
stebra. Z roba stene pod najnižjim snežiščem
pod Glavo, nas je opazoval eden od naših
mlajših tovarišev, ki je prišel zato nalašč s
Kredarice dol. Le še nekaj raztežajev je bilo
do njega. Stena pa je postala rdeča in zelo
krušljiva. Pod nami je zijalo mračno, mokro
dno Male črne stene. Običajno varovanje se
mi ni zdelo več zadostno — in s težavo sem
izvlekel svoj klin. Čudovito, kaj pomeni morala
in domišljija! S kamnom sem ga zabil
Mladina na Kamniškem sedlu Foto: P. Kunaver
med rdeče drobeče se skale kake tri centimetre
globoko in vrgel vrv čezenj. Položaj
verjetno ni bil rožnat. Kajti z roba stene je
bico prišla spodbuda. V tistih časih sem vpil opazujoči tovariš in obupano krilil z rokami,
kaj počenjamo. A zaupajoč klinu, ki je
oblezel malone vsak dan izložbe ljubljanskih
knjigarn in postajal posebno pred okni knjigarne
Kleinmayer-Bamberg na Kongresnem sem se le povzpel na ostri vrhnji grebenček
verjetno komaj samega sebe držal v skali,
t r g u _ današnjem Trgu revolucije. Tam so Slovenskega stolpa in malo nato smo se objeli
bile razstavljene tudi planinske knjige, med s pomirjenim tovarišem na snežišču.
njimi Konig, Ittlinger in Zsigmondy — sama Od tedaj je minilo že 52 let. Znosili in zabili
prvovrstna nemška navodila o alpinizmu. so v triglavsko severno steno gotovo že stotine
kilogramov pravih plezalnih klinov, z
Uporabo vrvi so posebno nadrobno obravnavali.
1910 smo videli, da brez vrvi tudi njihovo pomočjo preplezali njene najstrmejše
v podzemskih jamah ne bo šlo in pri prečenju dele, se podali v najtemnejše kote pod Velikim
črnim grabnom in v Jugovi grapi. In
Zeleniških špic smo že uporabljali vrvi, ker
smo se raje po njih spustili čez navpične tone in tone klinov tiči v stenah gora, pa tudi
skoke, kakor da bi obšli stolpe. Namig s v strmih ledenih alpskih stenah. Mnogo sem
kolom pa nam je dala smrtna nesreča prof. premišljeval o upravičenosti uporabe klinov
Cerka na poledenelem Stolu, ki je verjetno in drugih varovalnih sredstev. Cisto gotovo
kljub viharju in ledu ne bi bilo, če bi nesrečni
tovariš izpolnil moj pogoj, da se ude-
preplezanega, še na nekateri gori človek ne .
je, da brez njih marsikaj ne bi bilo toliko
ležim njegove dijaške ekskurzije, le če vzame bi stal. Res je, da žene nekatere ljudi v
s seboj vrv.
strmine častihlepje, a glavni gon je isti kot
nekdaj — hrepenenje po velikih doživljajih,
po čisti divji prirodi izven steza. In zakaj
človek ne bi smel tja? In če more tja sam
s sredstvi, ki mu edina omogočajo pot do tja,
zakaj jih ne bi smel porabiti, ko mu varujejo
življenje? Ce je torej hrepenenje čisto, potem
so tudi sredstva čista.