Oktober - Planinski Vestnik

vilo onih, ki z avtomobili, motorji in drugimi
podobnimi vozili vse bolj uničujejo prvobitno
naravo ter mir v njej. Richard D. Lamm, pisec
članka, je mnenja, da taki turisti sploh
ne spadajo v nedotaknjeno prirodo, že zato,
ker neprestano povzročajo škodo pokrajini
in potem, a tudi zato, ker v tako prirodo
sploh ne spadajo glede na to, da se vsiljujejo
naravi in njenemu miru ter ga uničujejo,
predvsem pa zato, ker je »njihova navzočnost
porog vsem posebnim lastnostim neoskrunjene
divjine«.
Februarska številka je deloma poročilo o
zimskem taboru koloradskih planincev (v
začetku aprila 1962) v Lindleyevi koči v Star
Basinu (Zvezdna kotlina), južno od Asherofta.
Tako Fred Ruckhaus v članku »A
Dream Come True« opisuje priprave in načrte
za tabor ter življenje v taboru, medtem
ko Ken in Ruth Wright v sledečem članku
(Pearl Peak on Skis) pripovedujeta o smuškem
vzponu omenjenih planincev na Pearl
Peak, skoraj 4000 m visok vrh, ter na sosednji
neimenovani vrh, ki so ga imenovali Hirschberg
Peak« po 74-letnem planincu, ki se
je tabora in izleta tudi sam udeležil. Konferenca,
sklicana na guvernerjevo pobudo, je
sklenila, da se mora delo konference za temeljit
sistem rekreacijskih področij nadaljevati
ter da je treba zaščiti prirode dati večji
poudarek tudi v skupščini.
Cop Dušan
V reviji APPALACHIA (December 1962) je
na prvem mestu kratek odlomek iz dela
C. E. M. Jooda »Decadence«. Odlomek je
vreden pozornosti. Polemizira namreč s tistimi
»planinci«, ki »hodijo« v gore le z železnico
ali avtomobilom in ki jih je vedno
več. Avtor je mnenja, da je razgled z vrha
gore za tistega, ki se je nanj pripotil peš, pač
mnogo lepši in bogatejši, vsekakor pa docela
drugačen kakor pa za onega, ki se je pripeljal
na vrh z železnico ali avtomobilom. »Ne
gre samo za nasprotja med sedanjim udobjem
(namreč v gorah) in težavami, ki jih nudi
hoja; niti za to, da je duh v samoti očiščen
in morda v nevai-nostih pri vzponu bolj sprejemljiv«.
Prvi daljši članek opisuje vzpon na Mount
McKinley v juniju 1962. Frances D. Chamberlin,
avtorica članka, je tretja ženska, ki
se je doslej povzpela na to 6187 m visoko
goro. Pripovedovanje je kaj preprosto. Sicer
pa jim je vreme ves čas nagajalo, samo 10.
junija, ko so se po grebenu West Buttress
popeli na vrh (tja so prispeli ob pol osmih
zvečer) ter zadnji dan, ko so se vračali v dolino
t. j. v Talkettno (izhodišče), so imeli
lepo vreme. Vendar jih slabo vreme ni posebno
oviralo, saj v tem času tam noči sploh
ni!
Naslednji članek »Snow Medicine« (zdravilo
za sneg) izpod peresa Shermana Adamsa je
šaljive narave. Pripoveduje o drvarju Billyju,
ki posekanega lesa ni mogel spraviti iz
Belih gora v dolino, ker ni bilo snega. Pa se
mu je posrečilo prepoditi v dolino sove — in
potem je začelo snežiti.
Pomemben je članek »Ohranitev nedotaknjene
narave v vesoljski dobi« (The Preservation
of Wilderness in the Space Age). Avtor
Sigurd F. Olson pravi: »Svet se je prehitro
spremenil za modernega človeka, ko
vendar še ni daleč čas, ko se je iztrgal prvobitnosti«.
Še vedno se obrača k ritmom svoje
nekdanje podobe, če so iste njegove duhovne
potrebe. Čeprav je daleč od preteklosti, pa
ta le ni tako daleč, da bi jo mogel pozabiti.
Pesem nedotaknjene narave mu je še vedno
čista in silna«. Potem avtor nadaljuje s svojimi
opažanji, pripoveduje o pionirjih ameriške
kulture in o njihovem odnosu do narave
ter o modernem človeku in njegovem
ponašanju, kadar pride v stik z nedotaknjeno
prirodo. Tako, pravi, zdaj razume besede pisatelja
Thoreaua: »V divjini je ohranitev
sveta«. Na vseh svojih popotovanjih je videl,
pravi, da čarobna formula še vedno živi: radost
in presenečenje primitivnega potovanja,
občutek, da smo še vedno del dobe, ki je že
davno več ni. »Ce bomo kdaj pozabili in izruvali
iz sebe do zadnje vse želje po nedotaknjeni
prirodi, če se bomo obdali le z
udobjem in meščanskim življenjem in dopustili
tehnološkemu napredku, da v nas popolnoma
izbriše potrebo po njej, potem se
bojim za Ameriko«. Vendar pa ima zaupanje
v Ameriko dn njene ljudi, kajti resnični pomen
nepokvarjene prix-ode je kulturna zadeva,
in tako čutimo, pravi, po vsej deželi
prebujanje vesti. Končuje z mislijo angleškega
filozofa Bertranda Russella: »Modrost je
harmonija znanja, volje in čustva«. Ena življenjskih
nalog modernega človeka je, pravi
avtor, iskati to vrsto modrosti in premostiti
prepad med starim in modernim
življenja.
načinom
Robert L. Nichols pripoveduje v članku
»Manhauling in Antarctica« (Človeška vprega
na Antarktiki) o znanstveni ekspediciji Tufts
Collegea, Narodne Znanstvene fundacije v
1. 1959/60, katere se je sam udeležil. Naloga
odprave je bila raziskati, kako zemljina
skorja reagira na umik ledu v zadnjih 10 000
letih na Antarktiki, dalje podrobnosti nazadovanja
ledenikov, določiti, kako hitro je potekal
ta umik in še opraviti neke druge geološke
študije. V ta namen je odprava, ki je
štela štiri može, preiskala približno 100 km
obale ob Mc Murdo Soundu, obenem pa izdelala
podrobno študijo spodnjega dela Wrightove
doline. Mc Murdo je ameriško znanstveno
oporišče na robu Antarktike, ob Rossovem
morju. Članek sam je pi'ecej dolg,
a prav zanimiv, saj ne daje samo znanstvenio
podatkov o antarktičnem ledu, ki mestoma
tvori tudi več 3000 m debelo plast, ampak
govori npr. tudi o Scottovi ekspediciji, o podnebju,
živalstvu, rastlinstvu ter podaja poročilo
o delu odprave, ki je vso svojo opremo
prevažala sama. Zanimivo je srečanje odprave
z materialnimi ostanki Scottove odprave in
nekaterih drugih odprav. Med drugim so našli
dve knjigi in to na prostem, kjer sta bili