Oktober - Planinski Vestnik

itnih hib in zgrešenih smeri ni omenjal ali
vsaj ni jih podrčrtaval. Svoje urednikovanje
je označil takole: »Urednikovo mesto je v
tihi celici, kjer je zbiralnik dovodnih žic, in
oglaša naj se le, če je motnja v aparatu...«
»Planinski Vestnik naj bo razglednik, obzornik,
motreč vse pojave v planinstvu. In Wester
pravi, da je moral urednik stopiti na
višje motrišče, da je z bistro razsodnostjo
zbiral krog sebe sotrudnike različnih nazorov,
ne da bi odbijal ene v prilog drugim,
ne da bi ščitil starejše pred mlajšimi in narobe.
Omenili smo že, da je poglavitni del Tominškovega
literarnega opusa tistih 119 ocen. V
času njegovega urednikovanja so bila objavljena
mnoga, znamenita in še danes upoštevana
dela, ki jih je Tominšek ocenil v Planinskem
Vestniku. Naj nam zadošča samo
nekaj primerov: Dr. Jožeta Rusa Triglav, historijsko-geografske
črtice (Geografski vestnik
1926) označuje Tominšek za temeljito
znanstveno razpravo s posrednim dokazom
pojava imena Triglav v letu 1073. Avstrijski
zgodovinar Gstirner ni soglašal s to letnico.
O Seidlovi znameniti knjigi »Kamniške ali
Savinjske Alpe« (1909) pravi Tominšek, da
spada med najlepše knjige, kar so jih dobili
Slovenci v zadnjem desetletju. »Torej planinsko
palico v roko in z znanjem te knjige
v glavi — hajdi pod goro in na goro«! Za
Tumovo »Imenoslovje Julijskih Alp« (1929)
pravi, da je čisto posebna knjiga, ki je nima
noben narod o svojih gorah. »V neštetih pohodih
in študiju na mestu samem je dr.
Tuma v kakih tridesetih letih določil, preizkusil
in skušal pretolmačiti krajepisna imena
vseh vrst v Julijskih Alpah, črpajoč iz pristnih
virov na kraju samem«. No, Tominšek je
doživljal tudi marsikatere popravke Tumovega
dela (dr. J. Prešern, dr. Josip šašelj
itd.), posebej pa veliko nasprotovanje in odpor,
proti tolmačenju izvira krajevnih imen.
Naj samo naštejemo še nekaj del, ki jih je
ocenil Tominšek, da ne bi šli mimo tega njegovega
dela brez upravičenega priznanja: Tu
so ocene šestih Badiurovih knjig in Vodičev,
Bohinčevih geoloških razprav, Bogdan Brecljeve
Prve pomoči, Bučerjevih, Deržajevih,
Rambertovih, Renkerjevih, Režkovih, Thomsonovih,
Kozakovih itd. romanov in novel z
gorsko tematiko; Tominšek je napisal v petih
zvezkih zbranim spisom dr. Mencingerja
literarno zgodovinski uvod in jih opremil z
opombami, ocenil je dela dr. Brileja, Miss
Copelandove, Debelakove, Dimitrij eviča, Ložarja,
Mlakarja, dr. Oblaka, Popoviča, Reye,
šušteršiča, Šviglja, Ulage, Westra itd. Ocene
Kugyjevih knjig smo omenili že prej.
Tominšek je imel za častno dolžnost napisati
ali priskrbeti vsakemu zaslužnemu planincu
jubilejni članek in ob koncu življenja osmrtnico.
Od njegovega peresa so tu jubilejni članki
Knafelcu, Kugyju, Lavtižarju, Mlakarju,
Oblaku, Primožiču, Franu Tominšku, Zazuli,
Westru, Finžgarju itd., osmrtnice pa je napisal
Jugu, Topolovcu, Abramu, Aljažu, Kajzelju,
Korunu, Mikušu. Pajku, Piju XI,
Stiasnyju, Aleksandru, dr. Turni, Cerku, Debelakovi,
dr. Korošcu itd. 2e imena povedo,
da je stal Tominšek z obema nogama na realnih'
tleh, izogibajoč se strankarskim motnjam
v planinstvu. A ko je prišel čas velike preizkušnje
v drugi svetovni vojni, je stopil na
stran osvobodilne fronte.
Treba mu je priznati, da je trudapoln in nehvaležen
posel okrog jubilejnih člankov in
osmrtnic opravljal temeljito, poglobljeno in
prisrčno in da je s tem izdatno prispeval h
kulturno-literarni zgodovini slovenskega planinstva.
Ta še čaka na dovzetnega planinca,
alpinista in pisatelja. Šele tako delo bi
moglo prepričati slovenske literarne kroge o
potrebi ustreznega priznanja in dati s tem
vzpodbudo za nadaljnje delo pri potopisju, pri
znanstvenem, književniškem in organizacijsko-vzgojnem
delovanju.
Še nekoliko besed o Tominškovem delovanju
na polju jezikoslovja v zvezi z njegovim Antibarbarusom.
Ce je že njegov predhodnik Mikuš bil pozoren
posebej na »točnost, čistost in pravilnost
izrazoslovja, sloga in oblikovanja«, tudi Tominšek
ni šel mimo te dejavnosti, čeprav ne
vedno s pozitivnim učinkom. Tako nam pripoveduje,
da se je ob leta 1899 izišlem Levčevem
pravopisu vnela »nespravljiva jezikovna
borba«, ki ni bila vedno izbirčna v
rabi besednega orožja. Tudi danes ob Pravopisu
1962 je tako... Takrat so bili slovenski
pisci in korektorji v dveh taborih (celo političnih
po obeh tiskarnah, klerikalni in liberalni).
Poglavitna je bila izreka trdega 1 kot
v, kakor ga je uvajal Pravopis, torej niti ne
pravopisno, temveč pravorečno vprašanje. To
pravorečno vprašanje se je zrcalilo — kakor
danes — v pisavi bravec ali bralec. Borba je
trajala dobrih deset let, potem je splahnela,
ne da bi bil zmagal eden ali drugi. V pravorečnem
pogledu se je to vprašanje rešilo
pozneje v prilog »v — ja«. Dr. Štrekelj je bil
za Levca (bi-avec). Breznik-Ramovšev Pravopis
iz leta 1936. pa se je bil odločil proti
Levcu, kar je ponovno oživelo staro borbo.
Dr. Tominšek je bil sredi boja, vendar zelo
oprezen. Ze leta 1909 je objavil v Ljubljanskem
Zvonu »Študijo o napakah in pravilih
slovenskega pisanja« in jo nekoliko dopolnjeno
izdal z naslovom Antibarbarus, I. zvezek
1910; II. zvezka pa ni objavil, ker »okoliščine
niso bile ugodne ...« in »naj se pusti
jeziku neko dobo svobodnega razvoja ...« Po
izidu Breznik-Ramovševega Pravopisa (1936)
se je Tominšek odločil nadaljevati z jezikoslovnimi
vprašanji v Planinskem Vestniku.
Njegov Antibarbarus je polnil strani Vestnika
tri leta 1936—1938. Skušal je uvajati in
izvajati načela novega Pravopisa brez predsodkov.
Mikuš ni uspel s svojo »Savino«, s
»Prisounikom« in ne z Logarjevo dolino. Tominšek
je zastonj lomil kopje za solnce.
»Komu naj bi prišlo na misel, da bi svojeglavo
motil stalni red v pisavi?« Nikomur
drugemu kot Otonu Zupančiču... V teku
časa se je podrl izraz »ustmen« in »ukusen«,