Oktober - Planinski Vestnik

visokim vrhom na severozahodu zaključuje
mogočno vrsto Tavečejevih igel.
Še vedno povprek v pobočje. V višini 4300
metrov prečimo drugi, ožji pa bolj izrazit
žleb z obveznim oledenelim potočkom. Sonce
sije na vso moč z neba brez oblačkov, pa je
zemlja tako mrzla, da te zaboli roka, če se je
dotakneš. Ko smo čez, sedimo na soncu in
globoko dihamo. V brezvetrju prej začutiš
višino.
Utaborimo se pri šopih suhe rumene trave.
Nikakor ne morem spraviti v zvezo sončnih
žarkov s temnomodrega neba in toplo rumenkasto
barvo trave s premraženimi prsti
v čevljih. Pogrejemo konservo jetrne paštete,
ki nama jo je dal Schneider v pragozdu tam
nad Džubingom. Capatiji izginejo v lačnih
želodcih in kosilo je opravljeno.
Ko se mi zdi, da sem si nabral potrebnih
kalorij in se nahlastal zadostne količine kisika,
krenem sam naprej. Pemba je žrtev
prepolnega želodca in popolnoma len. Šerpe
in hrana, večni problem. Če so lačni, ni prav,
če so presiti, spet ni prav... Aleš še filma in
me pošilja naprej: »Te bom že dohitel!« Roop
ugiba, da je prišel že zadosti visoko. Pobočje
je zdaj postalo tako strmo, da sta izginila
ves Tavečejev led in granit za v soncu migotajcčo
črto rumenih travnatih šopov, ki so
visoki ravno toliko, da ne moreš stopiti čeznje,
ampak se jim moraš izogibati, da pot ne
vodi naravnost navzgor, ampak v drobnem
cikcaku. Smer izbiram v podaljšku svoje
sence. Ura molka in zagrizene hoje. Ustavljam
se le zato, ker razkriva vsak meter pridobljene
višine, nove vrhove. Ko da je prej
mrtva narava oživela. Izza grebenov kipijo
bele piramide in izza teh nove in nove. Le
onstran Nuptseja ne prihaja na plan nič novega,
pač pa postaja Everest za njim vse silnejši
in osnovnica njegovega vrha se širi,
širi. Šele zdaj začutiš mogočnost te gore, ki
jo je doslej ljubosumno skrival Nuptse, da
je le kot nebogljen vršiček štrlela izza njegove
pregrade. Za hrbtom se izza Ama Dablama
brez posebne napovedi pojavi Makalu.
Ko sedem, da bi si odpočil, šele spoznam, da
dobesedno gazim po drobnih planikah. Kako
domače se mi zazdijo in drobni svišč med
njimi, ki je tu prav tako temen kot pri nas
in vendar še skoraj svetlejši od himalajskega
neba.
V zamaknjenosti skoraj nisem opazil, da mi
je Aleš čisto za petami. Višinomer nama pove
4700 metrov. Ko izdihneš, je tu utrujenost, ko
vdihneš, nekakšna vrtoglavica. »Tista glava
naj bo najin cilj,« pokaže pod granitno steno,
kjer se pobočje sedlasto ustavi pred rjavimi
in črnimi skalami. Še strmine za dobrih dvesto
metrov, še novi in novi vrhovi^ za prejšnimi
in Everest vse večji. In še višina, ki se
upira želji, priti čim više. »Ob dveh se bova
ustavila,« sva se domenila in ob dveh mi
Aleš že maha z glave, potem se sesedem še
jaz v bleščečem soncu brez toplote na skali,
ki je podobna kipu svetega bika Nandija,
kakršnih je na stotine v Katmanduju. Če bi
hotela še više, bi se morala najprej spustiti
v sedelce pod nama, kakšnih dvajset metrov
niže, pa bi prišla preblizu granitne stene in
bi bila najbrž prikrajšana za razgled. Aleš
koketira še s skalnatim vrhom, ki se dviga
300 metrov nad nama, pa ni časa. Višinomer
in zemljevid — zelo natančna specialka —
nama zatrdita, da sva le nekaj metrov manj
kot 5000 metrov visoko. Dovolj je. Šest ur
hoje je za nama in za povratek nama ostajajo
le še tri do sončnega zahoda. Razen
vetra v večjih višinah ima zimska Himalaja
še eno nevšečnost: dnevi so tako nesrečno
kratki.
Celih tisoč metrov niže in daleč proti jugu
so zadnji borovci Pangbočeja, ki ga izdaja le
dim s streh in prah s poti. Poljana pred
tjangbočejskim samostanom je bleščeč madež
na temnem ozadju morene izpod Kangtege,
ki je zaprla pogled v dolino Dudh Kosi,
Mlečne reke in južno divjino dežele Kumbu,
dežele Šerp. Vrh svete gore Khumbila je le
za las višji od naju. Nebo dobiva prve redke
oblačke med vrhovi in z deset kilometrov
oddaljenega Everesta potegne veter proti
vzhodu kilometre dolgo zastavo, vsakdanji
okras, ki se ob vetru s severa kot pajčolan
zaplete in raztrga v črnih rogovih Lhotseja
in nato kot dolga mračna zavesa zgrne nad
dolino Imdžje.
Koliko lepote v enem samem pogledu in širokokotni
objektiv zariše hkrati tri izmed
petih najvišjih gora na svetu — Everest,
Lhotse, Makalu.
Makalu, ki je najbolj na vzhodu, postaja v
zgodnji popoldanski luči podoben piramidi
sežganega sladkorja. Brez besed strmiva v
pogačo ledenika, ki se spušča s sedla pod
Ama Dablamom. Na južni strani sedla se je
razkrila cela vrsta vrhov za Kangtego. Večina
teh je brez imena in še na nobenem ni
bilo človeka. In tako je v vseh smereh. Vabili
so orjaki, višine med šest in sedem tisoč pa
so skoraj nedotaknjene. Koliko dela za prihodnje
generacije Himalajcev. Dostop sicer
dolg, bazna taborišča skoraj povsod v višinah
nad 5000 metrov, nato navpičen kilometer,
dva, ledu in skale.
Roop prisopiha v najino tišino kot nosorog v
prodajalno s porcelanom. Leži na hrbtu in
krčevito lovi sapo kot riba na suhem. Pemba
mu je naročil, da se bo počasi odpravil nazaj
proti Pangbočeju in bo poskusil poiskati
boljšo pot skozi naselje Taboče. Tudi mi se
moramo obrniti.
Navzdol skoraj tečemo. Čreda mogočnih jakov
se pase okrog možica, ki ga je postavil
Pemba za našo orientacijo. V grivah in repih
plapolajo pisani trakovi molilnih zastavic.
Plašno se umikajo našemu vdoru v njihovo
kraljestvo. Pembina smer kaže zdaj čez travnat
rob, kjer nas pričakuje nov možic in
potka, ki jo bolj slutimo, kot vidimo, in ki
nas pripelje v samotno dolinico, kjer srečamo
pastirici, ki se v skrbi ozirata za jaki.
Pod ledom komaj curlja potoček in ozdravi
žejna grla — ves dan smo bili brez kaplje
tekočine. V zajedi nad nami spet zažari beli
Tavečejev vrh.