Oktober - Planinski Vestnik

plezanja. Maestri je izjavil, da je eno samo
»zimsko zabijanje«, vendar je smer možno
preplezati z manjšim številom klinov. Varovališča
so na splošno dobra. Težave so nekoliko
večje kot v smeri Brandler—Hasse v
Roda di Vael. Tretjo zimsko ponovitev iste
smeri so v začetku marca v 5 dneh izvršili
trije Avstrijci Kuen, Hein, Flavinger. Avstrijci
so tudi v Gesause 5. in 7. marca 1963 naplezali
diagonalno poč v Dachlu. Plezalca
Pongratz in Tockner sta vedela povedati, da
je zimski vzpon v Dachlu težji od Cassinove
smeri v severni steni Zapadne Cine.
COLORADSKA PLANOTA je znana po velikanskih
monolitih, po Fisherjevih stolpih.
Severno od Moab v Rocky Mountains v državi
Wyoming je najlepši monolit Titan, visok
300 m. L. 1962 so ga preplezali G. Huxley, H.
Ingalls, in L. Kor v treh dneh in pol. Plezali
so severno stran in uporabljali svedrovce.
KAVKAZ so 1. 1962 obiskali tudi italijanski
vodniki iz Val d'Aosta. Pri tem so v severni
steni Škelde naredili novo smer gorski vodniki
Frachey. Garda in Giometto. Izjavili so,
da je težja od »Hruške« v Mt. Blancu. — Vidimo,
da se je Kavkaz kar na stežaj odprl
zapadnim navezam.
TEČAJ NA VRHU, na najvišjem nivoju, bi
lahko imenovali francoski plezalski tečaj v
Civetti v drugi polovici avgusta 1963. Tečaj
je vodil George Livanos, pomagali so mu najvidnejši
italijanski dolomitski vodniki. Tečajniki
so stanovali v zavetišču Vazzoler. dnevni
penzion je stal 10 frs, tečajnike je finančno
podprla FFM. Vpisati so se mogli samo plezalci.
ki so se izkazali, da samostojno plezajo
Sollederjevo smer v Civetti ali Livanosovo v
Cima Su Alto.
FFM je priredila tudi tradicionalni zbor alpinistov
v Chamoniku od 20. jul. do 10. avg.
1963, dalje poseben tečaj za pirenejske vodnike,
ki so ga vodili alpski vodniki. S CAI se
je FFM sporazumela za recipročno izmenjavo
in tako se je vrsta francoskih alpinistov lahko
udeležila italijanskih plezalskih taborov.
Italijanske tabore je organizirala posebna komisija
CAI, komisija za camping.
CENA KRVI je naslov članku dolgoletnega
francoskega planinskega odbornika in pisatelja
Alaina de Chatellus, članku, ki ga je
napisal na rob knjige Jacka Olsena, »Štirje
možje na Eigerju. Olsen je knjigo napisal po
pripovedovanju Alfreda Cortija in po poročilih
reševalcev. Štirje možje so bili Corti in
Longhi iz Lecca, Nothdurft in Mayer iz Wiirtemberga.
Živ je ostal — o tem smo pred leti
poročali — samo Corti. Med reševalci so bili
takrat Lional Terray, Gramminger, Hellepart,
Cassin, Mauri, Eiselin. Tragedija se je
zgodila od 3. do 12. avg. 1957, Corti in Longhi
sta vstopila v smer Sedlmayer in Mehringer,
zgrešila, sestopila, 5. avg. sta se jima pridružila
Nemca, navezali so se v eno navezo. Po
treh bivakih nad Hinterstoisserjevo prečnico
pred prvim snežiščem in pred »Pajkom« je
Nothdurft bolan, Longhi izčrpan, napredujejo
zelo počasi, iščejo pravo smer, vreme se kazi.
Zgodaj zjutraj 9. avg. Longhi pade in obleži
vzhodno od »Pajka«, 300 m pod vrhom, ostali
trije ob 10 uri dosežejo »Pajka«. Ob 15. uri
zadene Cortija kamen, ostane v zavetju previsa
200 m pod vrhom. Nemca izplezata opolnoči.
v soboto 10. avgusta pa ju pri sestopu
vzame plaz. Isti dan nastopi reševalna služba,
ugotovi, kje sta Longhi in Corti, a ne more
do njih. Vsi reševalci bivakirajo na vrhu
Eigerja. 11. avg. rešijo Cortija, Cassin in
Mauri še slišita Longhija. Drugi bivak reševalcev.
Ponoči posname Longhija plaz, vendar
ga pusti viseti na vrvi vzhodno od »Pajka«.
Dve leti nato 9. julija 1959 ugotove vodniki
iz Oberlanda, da je umrl viseč na vrvi. Do
Longhijevega pogreba ni prišlo zaradi denarja.
Jack Olsen pravi: »Po desetih dnevih je vodnik
Stager dobil zagotovilo od Fondation
Suisse, da bo za primanjkljaj poskrbljeno,
in naslednji mesec je ustanova nakazala
3657.75 FS. enako vsoto štiri banke. Primanjkljaj
je bil plačan, vodniki so dobili odškodnio
za opremo, ostalo so si razdelili kot nagrado.«
Štiri leta po nesreči, avg. 1961, je Stager našel
nedotaknjeni trupli obeh Nemcev.
Sklep: Corti je bil sicer dober plezalec, toda
v Eiger je šel slabo pripravljen, ni preštudiral
smeri, Longhi pa je bil prestar in premalo
tehnično izurjen. Ko je kazalo na slabo vreme,
bi bil moral obrniti, prav tako Nemca, ko
sta izgubila svoje brašno je bil povrhu še
Nothdurft bolan. Reševalni akciji je manjkalo
koordinacije, vedenje vodnikov je bilo
neprimerno, ga pa lahko opravičujemo s švicarskim
stališčem, ki postavlja eigerjevce izven
zakona, in s strogostjo, s katero švicarske
zavarovalnice presojajo nesreče v gorah.
Alain de Chatellus Olsenovo knjigo hvali, čeprav
je v njej nekaj neprimernih izrazov in
pomot. Zanimiva so njegova izvajanja glede
zaslužka v gorah. Ta se drži same zibelke alpinizma.
Zgodovina prvega vzpona na Mount
Blanc in današnje žičnice so dokaz za to. V
19. stoletju so skušali vzdržati neko ravnotežje
med amaterstvom in profesionalstvom.
vendar so bil tudi v najbolj »heroični« dobi
alpinizma plezalci pripravljeni tvegati — za
denar. Celo kasnejši papež Pij XI. alpinist
Ratti ni imel nič proti temu. saj je »zanašanje
na božjo pomoč res zadnja reševalna
ekipa«. Vodniki v primeru nesreče nimajo
enakih dolžnosti kakor mornarji pri brodolomu,
saj se transport po morju ne vrši zaradi
športa, zabave ali tveganja. V nesreči
je treba pomagati, toda »kri nima cene«. Ce
gre za izjemna reševanja, kakor npr. v steni
Eigerja, kamor vstopajo samo najdrznejši in
najboljši plezalci, ne moreš zahtevati od gorskih
vodnikov, da bi tvegali to. čemur po svojih
močeh in izkušnjah sploh niso kos. Drugo