Oktober - Planinski Vestnik

pravi, da se mu dviga duh in sega k svojemu
tvornemu vrhu ne v ložah, palačah in gledališčih,
ampak v tihoti gozda, na trati sredi
njega ali travnati ruši v gorah. No, stara kitajska
modrost, ki jo je spregovoril Laotse,
pa pravi, da je največje razodetje — tišina.
In koliko slavnih mož je izreklo nekaj takega
ali podobnega!
251 PONESREČENIH SMUČARJEV je v
zimi 1962/63 sprejela samo bolnišnica v Interlakenu,
same zlome v členku in goleni v
višini gornjega roba modernih smučarskih
čevljev in to komplicirane spiralne zlome z
zdrobljeno kostjo. 202 primera sta morala
takoj na operacijsko mizo. Šef kirurg te bolnice
dr. W. Bandi pripisuje to moderni
smuški tehniki, še bolj pa motorizaciji, ki
omogoča spust neogretemu in neutrj enemu
smučarju. Ohlajeni členki in netrenirane mišice
so ugodni pogoji za nesrečo, medtem ko
bi kratek vzpon opravil oboje: ogrel bi členke
in utrdil mišice.
SKUPŠČINO HINDUKUŠ bi lahko imenovali
zbor vseh nemških in avstrijskih ekspedicij
2. marca 1963 v Munchenu. Udeležili so
se jih zastopniki ekspedicij v Hindukuš od
1. 1959 do 1. 1962 pa tudi tistih, ki so v načrtu.
Dimenzije nemškega himalaizma so velike.
Naštejmo, kdo vse se je udeležil pod
naslovom Hindukuša: Najprej veterani Dr.
Paul Bauer, Dr. C. Troll, tehnični vodja ekspedicije
v Hindukuš iz 1. 1935, docent dr. H.
J. Schneider in prof. dr. A. Heriiich, zastopnik
afganskega kulturnega urada. Uradne
referate so imeli: Dieter Hasse iz Berlina o
geografski opredelitvi Hindukuša in njegovem
odkrivanju; prof. dr. C. Rathjens iz
Saarbriickena o pokrajini in človeku v Hindukušu;
dr. A. Diemberger iz Salzburga o
zgodovini vzponov v Hindukušu; sledili so
referati vseh vodij ekspedicij ob diapozitivih.
IZJEMNA ZIMA 1962/63. tako pravi tudi
alpinistična kronika za strupeno mrzle mesece.
ki smo jih prebili lani. Take zime ni
bilo vse od 1879/80. Vendar so kljub ostri zimi
alpinistični uspehi v Alpah veliki: Omenimo
predvsem Poljake, ki so od 7. do 11. marca
1963 naredili prvi zimski vzpon po severovzhodnem
razu Les Droites. Bili so M. Gryczynski.
J. Mihalski, J. Stryczynski in J. Warteresievvicz.
Prebili so tri bivake v višini
3384 m, 3680 m in 3800 m, v drugem bivaku
jih je zatekla huda nevihta, ki ni popustila
vse do povratka v Chamonix. Sestopali so v
ledenem vetru in v globokem snegu. V zavetišču
Couvercle so čakali na lepo vreme ves
dan. 12. marca. 13. marca pa so rabili do Montenversa
12 ur. Trije Poljaki so to smer preplezali
poleti 1. 1962. — Pierre Crettaz in Jean
Gaudin sta 1. in 2. marca 1963 plezala severni
greben Dent Blancha in bivakirala v višini
4300 m. — 8. marca so Italijani Bosco, Daguin
in Merendi poskusili preplezati Welzenbachovo
smer v severni steni Dent d'Herens.
Zadnji je bil znan plezalec. Trojice kljub dolgotrajnemu
iskanju niso našli; najbrž jih je
vzela bela smrt. — P. Aredi in V. Lazzarino
sta 24. in 25. febr. 1963 s štirimi bivaki zmogla
greben Klein Triftja ali tudi Youngov greben
imenovan. Greben je v zermattskem
Breithornu. — S tremi bivaki sta 28. do 31.
januarja 1963 prišla preko severne stene
Moncha Švicarja Paul Jenny in Robert
Stieger.
CIMA DAMBIEZ ima slovito jugovzhodno
steno, visoko 350 m. Pravijo, da je ena najlepših
sten v Brenti, ima sijajno pečino, več
elegantnih in zelo težkih smeri. Najbolj direktno
je 1. 1961 izpeljal Belgijec Barbier,
1. 1955 so vrisali zelo težko smer znani Aiazzi,
Aste in Oggioni, pred vojno pa je naredil dve
lepi smeri s Foxom in Girardijem Stenico.
CIVETTA je. tako pravijo, najbolj zaželena
stena v Vzhodnih Alpah. Tudi ta je imela
1. 1962/63 svoj prvi obisk pozimi in sicer v
smeri Solleder—Lettenbauer. Idejo je dal R.
Sorgato, ki je za trening preteklo zimo preplezal
severozahodno poč v Cima Su Alto.
Sorgato je za tovariše v navezi izbral dva
renomirana italijanska plezalca J. Piussija
iz Trbiža in G. Redaellija ter Nemca Tonija
Hiebelerja. Sorgato je na dan vstopa v steno
težje obolel. Hoteli so ga počakati, toda ker
so prejšnji dan že pripravili vse za vstop in
očistili vstopno mesto, jih je le prepričal, naj
vstopijo brez njega. Piussi, Redaelli in Hiebeler
so v 7 bivakih preplezali steno, vodil je
ves čas Piussi. Drugoval jim je hud mraz. led,
mnogo snega in to pršiča. Hiebeler je izjavil,
da je bilo težje kot v Eigerju. Medtem je
Sorgato ozdravel, izbral dva vodnika iz S.
Vito di Cadore po imenu Bonafeda in N. Menegus
in 4. marca z njima vstopil v isto smer,
ki jo je načel Piussi 28. februarja. 4. marca
je stopil na vrh tudi Piussi s svojima tovarišema,
ne da bi slutil, kaj je ukrenil Sorgato.
Po treh bivakih je tudi ta prišel na vrh. Piussi
pa mu je prišel nasproti skoro do zavetišča
Torrani.
Devies pravi, da se to dejanje lahko primerja
Bonattijevemu vzponu v Grandes Jorasses in
je vesel, da je »stena vseh sten« doživela prvi
zimski vzpon zares v »alpskem stilu«. Primerja
ga tudi Eigerju, morebiti zato. da bi
bila »rehabilitacija« T. Hiebelerja še bolj
vidna.
DIFERENCIACIJA ZIMSKIH IN LETNIH
VZPONOV bo menda nujna, če bodo nekatere
naveze odklanjale pomožno aprovizacijsko
navezo v vznožju in če plezalci ne bodo
sprejemali manekenskih nagrad. Tako sta 16.
do 20. marca 1963 Maestri in Baldessari kot
druga pozimi preplezala direttissimo v Veliki
Cini (smer je v francoščini dobila ime »saška
smer«, voie des Saxons) in k poročilu o turi
pripisala takoj za datumom: »Brez spodnje
(vznožne) ekipe. K materialu, ki ga je v steni
pustila prvenstvena naveza, sta Maestri in
Baldessari zatolkla še 50 klinov v enem od
poskusov in 100 klinov pri vzponu samem,
za katerega sta potrebovala 26 ur efektivnega