Oktober - Planinski Vestnik

tografski zavodi z njegovim dovoljenjem. V
zvezi s tem odlokom je okrožno sodišče v
Ljubljani prepovedalo razpečavati planinske
zemljevide. Brezuspešna so bila prizadevanja
raznih ustanov in interpelacija poslanca
Maksa Šnuderla v zvezni skupščini. Odlok o
izdajanju kartografskih publikacij za javno
uporabo objavljen 1. 1959 je podrobneje določal
vsebino kart in jih omejil na določena
območja države. Zemljevid Ljubljanske okolice
je bila TZS pripravljena izdati z izohipsami
in izbrano barvno lestvico, kar bi v
zvezi z belimi črtami glavnih cest in lepo
izdelanim ogrodjem dalo enega najlepših
zemljevidov, kolikor smo jih do sedaj' imeli.
Od karte Kamniških Alp je večina naklade
zgorela pri požaru lesenjače PZS. Za t. i. partizansko
planinsko karto, ki bi predstavljala
Kočevski Rog in Belo krajino in je bila že
v pripravi, se delo ni pričelo. Tako je naša
planinska kartografija, ki je mnogo obetala,
zastala na mrtvi točki. Planinci, ki so navezani
na zemljevide, so prisiljeni kupovati in
uporabljati nemške Freytag"-Berndtove turistične
karte v merilu 1 : 100 000, ki redno izhajajo
tudi za naša pogorja in so tehnično
zelo dobro izdelane, imajo pa na mejah samo
nemška imena, na naših tleh pa dvojna, npr.
Tržič (Neumarktl), ali z nerazumevanjem prepisana
in ponemčena imena npr. Grintozz,
Strednji vrh, Koppa, Kern.
Državna založba je letos že dosegla dovoljenje
za novo izdajo znanega Turističnega
zemljevida Slovenije, ki sta ga priredila Bohinec
in Planina in ga je izdelal Ivan Selan
za natis 1. 1952. Zdaj, ko je turizem postal
tako pomembna veja gospodarske in družbene
politike, je čas, da odpravimo tudi to pomanjkljivost,
ko nimamo nobenih svojih zemljevidov
za planince. Naj PZS nadaljuje začeto
delo, ki bo gotovo prineslo še nov napredek
v naši planinski kartografiji.
v
Šmarna
v ogledalu
Vilko M a z i
gora
časa
V današnjem gorniškem vrednotenju, ko je
obledela slava celo največjih alpskih orjakov
in so deležni splošnega spoštovanja samo še
himalajski osemtisočaki, pomeni Šmarna
gora komaj kaj več kakor nebogljeno »izletniško
krtino«. Vseeno zasluži, da obudimo ob
sedemdesetletnici naše planinske organizacije
nekaj njene kronike, in to le tiste, ki nas
more zanimati kot planince ali, če hočete, kot
ljubitelje prirode, kar je naposled isto.
V ta namen mi ne bo treba segati kam daleč
v zgodovino, česar mi tudi tesno odmerjen
prostor za ta članek ne bi dovolil. Sicer pa
so zgodovinski viri o Šmarni gori nasploh,
torej tudi o tisti, ki je še vse do zadnje vojne
nosila v glavnem božjepotni pečat, dokaj
skromni in malo zanesljivi. O tem nam zgovorno
priča prav tako skromna monografija
Jos. Novaka (Ljubljana, 1928), edina, ki jo
doslej premoremo o tej naši ljubi gorci, kar
je nam starim še zmerom ostala.
Izbrana lega med Sorskim, Ljubljanskim in
Kamniškim poljem ter zato širok razgled na
vse strani sta že od nekdaj vabila dolince na
ta Posavski Holm', kakor se je Šmarna gora
baje prvotno imenovala. Zaslovela pa je daleč
naokrog v času turških vpadov v našo
deželo kot nekak televizijski oddajnik. Na
njenem zapadnem vrhu (676 m) so takrat z
velikimi kresovi ali grmadami opozarjali
prebivalce Gorenjske ravnine na bližajočo
se nevarnost. Tako se je tega vrha prijelo
ime Grmada, za razliko od vzhodnega, ki mu
domačini na kratko pravijo Gora (667 m),
medtem ko ime Šmarna gora označuje vso
dvokopasto gmoto.
Valvasor jo opisuje, da »leži nad Savo pri
Rocnu povsem prosta, kakor da je preimenitna,
da bi se družila z drugimi gorami«,
torej kot nekak »splendid isolation«. Pa še
to pripominja, da rado treska vanjo. Iz njegovega
časa se je ohranilo ljudsko' izročilo,
da je nekega pomladnega dne (1686?) strela
udarila tudi v smodnišnico na ljubljanskem
Gradu in to s tako silo, da se je zidovje razletelo,
vrata pa da je vrglo pod Šmarno goro
ali vsaj blizu Save 2 .
Valentin Vodnik jo postavlja v svojem »Popisovanju
Kranjske deželeV neposredno k
Triglavu in pravi: »Šmarna gora nad Ljubljano
ima to posebnost, da je sterma, visoka
ino vunder od drugih hribov odločena stoji.«
Verjetno jo je kot navdušen gorohodec tudi
kdaj obiskal, če vemo, da se je leta 1808 mudil
v Mednem, Vikrčah in na Rocnu 4 .
Zagotovo pa je bil Prešeren pogosto na obisku
pri svoji »ljubi teti«, kakor je šaljivo
rekel Šmarni gori. Tam je namreč v letih
1830—1837 opravljal njegov gostoljubni in
veseljaški stric Jakob službo vikarja. Zanimivo
je Prešernovo pismo, napisano neznanemu
stričevemu prijatelju 5 »na prvi pasji
dan leta 1834«, ki ga delno citira v slovenskem
prevodu Evgen Lovšin v svojem ljubkem
članku »Srečanja na Šmarni gori 6 «. Pismo
kaže, da je pesnik že takrat dal »slovo
Strahu in upu« ter sklenil, aa bo »z vinom
preganjal skrbi oblake«, ko zaključuje s pozdravom
»Tvoj pivski brat«. Iz pisma veje
neugnana šegavost pristnega Gorenjca.
Šmarne gore pa se je do smrti rad spominjal,
1 R. Badjura. Izbrani izleti, 1953.
! Illir. Blatt, 1833, 143.
s Vodnik. Pratika, 1795.
4 PV 1895, 115.
3 Fr. Kidrič, Prešeren I, 300.
• PV 1958, Z21.