Oktober - Planinski Vestnik

ekspediciji. Istočasno bo udeleženke, ki bodo
tvegale pot v Rim, sprejel papež Pavel VI,
prav tako rimski župan-guverner. Ekspedicija
ni povsem uspela.
RAZDALJA NA PLAZOVITEM SVETU ni
določena na metre. Pravilo je, da se na ogroženem
področju sme gibati ena sama oseba,
na obeh straneh ogroženega sveta pa morajo
ostali biti v pripravnem stanju, s sondami in
lopatami. To je treba vedeti, ker se še vedno
rado sliši, da je 10—15 m razdalje dovolj.
Gornje pravilo je ponovno obrazložil Christian
Jost, šef parsennske službe v Da vosu.
Če se ga ne držimo, potem je žrtev vedno
več, pravzaprav pa bi morala biti samo ena.
Dr. W. Paulcke pa piše v »Knjigi nevarnosti«
(Gefahrenbuch des Bergsteigers und Skilaufers):
Če je teren nevaren, naj bo razdalja
med smučarji ne samo 20 do 30 m, tudi 100
do 200 m, tako da je samo en sam v nevarnosti.
Če ga vzame plaz, vsi ostali lahko rešujejo.
Tako je pisal Paulcke 1. 1941. — Osnovno
pravilo pa je, da bodi previden na
vsakem pobočju, plaz je povsod mogoč. Nekako
tako: Tudi prazna puška poči.
O JETIJU je zdaj izšla še knjiga, napisala
sta jo Edmund Hillary in Desmond Doig.
Hillary v njej popisuje svojo himalajsko
ekspedicijo 1. 1960/61, o kateri smo že poročali.
Posebno Doig je znal dati temu, upajmo,
poslednjemu lovu na jetija izdatno začimbo
humorja. Hillary pa je v knjigi bolj poudaril
raziskovanje višinske adaptacije.
KOLAHOI je neznan, čeprav 5500 m visok vrh
v Himalaji, bo pa cilj skupinskega potovanja
v Himalajo, ki ga prireja za 50-letnico svojega
obstoja znana športna hiša Schuster v Miinchenu
od 21. avg. do 4. septembra 1963. Cena
3885 DM. Potnikom ni bilo treba stopiti na
ta vrh za vsako ceno, lahko so zamenjali za
lov v kašmirskih vodah in jezerih. Za petičnika
je torej danes že Himalaja stvar skromnega
14-dnevnega dopusta. Prijav je bilo
takoj dovolj.
MIR V GORAH so v Švici z zakonom zaščitili,
vendar ne brez kompromisa. Drastično
so 'reducirali število pristajališč za aerotaksi
v gorah, iz ozirov do nacionalnega gospodarstva
pa so letalski promet nad Alpami
seveda priznali kot neizogiben.
MALO EKSPEDICIJO V HIMALAJO so priredili
profesor filozofije W. W. Sayre kot
vodja, N. Hansen, R. Hart in H. P. Duttle,
prvi trije Amerikanci, zadnji pa Švicar. Profesor
Sayre je pri nepalski vladi nastopil s
prevaro, češ da kani priti na Gvačung-Kang
(7922 m). Imenoval je to goro zato, ker je
v bližini Nap La (7915 m), prelaza, preko katerega
se lahko pride do ledenika Rongphu.
Tu čez naj bi prišlo do skrivnega vzpona na
Everest s tibetske strani — kar pa je najstrožje
prepovedano — po stari klasični smeri
preko vzhodnega Rongphu in Čang La (ali
Severno sedlo 6985 m).
Sayre je s tem začel z avanturo, ki se je
morala ponesrečiti, kakor Wilsonova 1. 1934,
Denmanova 1947 in Larsenova 1951. Sayre pa
ni samo prezrl pogojev, pod katerimi nepalska
vlada dovoljuje ekspedicije, in ni
samo zavestno vlekel za nos nepalskega zveznega
oficirja, ki ga je pustil v bazi. Zagrešil
je poleg tega še nekaj elementarnih prekrškov
zoper gorniška pravila: Vsi trije
Amerikanci so bili začetniki, brez izkušenj
na snegu in ledu. Bili so tri tedne v Švici,
da bi se privadili derezam in cepinom, pa
so raje smučali. Dalje je sodil Sayre, da so
šerpe le cokle za himalaizem (a drag on a
party). Zato je vzel samo 22 nosačev do baze
in dve šerpi. Baza pa je bila na ledeniku Ngojumba.
20 km oddaljena od vznožja Severnega
sedla pri Everestu. Na sedlu Nap La, kjer sta
se obe šarpi branila stopiti na tibetsko stran,
je postalo jasno, da za celo ekspedicijo ni
niti enega nosača. Štirje sahibi so imeli
220 kg prtljage, torej absolutno premalo, pa
še za to bi potrebovali 19 dni prenašanja.
Šele 26. maja so bili pri vzhodnem Rongphu
v višini 6500 m, ko je že grozil monsum. Dalje:
Osrenjena stran Severnega sedla (6985 m) tehnično
ni težka in rebro, ki drži na NE-ramo
(7600 m), je lahek svet. Sayre pa še temu ni
bil kos, kar dokazuje pet nesreč (zdrs, padci
v razpoke). Kdor bere Sayrevo poročilo, se
prijema za glavo češ: »Imeli ste večjo srečo
kot pamet!« Če je Sayre kljub temu prišel
do višine 7700 m, kar pa ni dokazano, s tem
še dolgo ni rečeno, da bi prišel na vrh Everesta,
saj se tu prave težave začno pri 8300 m.
Sayre ni imel kisikovega aparata, češ da ni
potreben. Pri umiku preko vzhodnega in zahodnega
Rongphu na Nup La je filozofa Sayre
tlačila prava mora, izgubil je naočnike, bil
napol slep, spodtikal se je in sam vase godrnjal:
»Sovražim gore!« (I hate mountains).
Na zahodnem Rongphu so imeli samo še en
cepin in nobene vrvi več. Šele na Nup La
so našli nekaj zalog, baza na Ngojumbi pa je
bila izpraznjena, ker so nosači mislili, da so
Amerikanci že mrtvi ali pa v rokah Kitajcev.
Napol mrtvi so se privlekli v Khumdzung.
Tu se je Duttle priključil nemško-avstrijskim
raziskovalcem Himalaje, Amerikance pa je s
helikopterjem rešil Norman G. Dyhrenfurth,
ki je v Kathmandu pripravljal amerikansko
ekspedicijo »Mt. Everest 1963«.
Sayreva ekspedicija je zgled, kako se ne sme
deiati. Nelojalen odnos do Nepala utegne
otežkočiti delo v majhnem področju Nepal—
Tibet. Zato je G. O. Dyhrenfurth Sayrevo
ekspedicijo v svoji kroniki 1962 zamolčal. Ko
pa je Sayre svoje dejanje obesil na veliki
zvon, se je zdela staremu kronistu diskrecija
odveč in je povedal, kar smo na kratko ekscerpirali.
FRANCESCO PETRARCA je bil tudi v praksi
humanist, zato je revolucionarno nasprotoval
srednjeveškemu odnosu do prirode, se sam
povzpel na ta ali oni grič in celo višje gore,
povezal pa to tudi s pesniškim navdihom in
ustvarjalnostjo. V enem od svojih sonetov