Oktober - Planinski Vestnik

Uredil je namreč v 32 letih 26 letnikov tega
glasila. Redki so, ki jim dovoli usoda toliko
časa urejevati neko periodiko. Njegov vpliv
na slovensko (in srbohrvatsko)' planinsko
kulturo je bil pozitiven. Če že ni krčil novih
poti, pa je imel tanko uho in razvit čut za
lepoto ter vso vzpodbudo za tiste, ki so
opravljali ta posel.
Starejši brat Fran (roj. 26. XI. 1868) in za tri
in pol leta mlajši Josip (roj. 4. III. 1872) sta
bila iz kmečke družine, imenovane pri »Portu«.
Oče je imel kmetijo na Slatinskem griču
pri Gornjem gradu. Zgodaj so ju pritegnile
planine k sebi: »Splezala sva čisto sama na
Ojstrico — v tistih časih ni bilo potov, ne
markacij; ker nama kraj ni bil znan, je bilo
treba že nekaj poguma — bilo je leta
1888 ...« je napisal Fran, »z bratom Franom
sva stala 2. avgusta 1900 prvikrat na vrhu
Triglava, zdi ti se, kakor bi skoprnel v čiste
višave, ko stojiš na tem kralju naših
gora ...«, pa je napisal Josip. Leto 1908 je
pripeljalo Frana na predsedniško mesto SPD.
isto leto oktobra je prevzel tudi Josip važno
funkcijo v društvu: uredništvo Planinskega
Vestnika. Tako sta dve najvažnejši funkciji
pripadli članoma iste družine. Njuno sodelovanje
je bilo vsa nadaljna desetletja prisrčno,
bratovsko in predano planinski misli,
tudi v razgibanih časih društvenega življenja.
Tres faciunt kolegium — tretji Tominšek
je Franov sin dr. Stanko, alpinist,
fotograf, organizator, ki ga že leta 1920 opazimo
v društvenem odboru. Ta trojica je pustila
za seboj zapuščino, ki nam je na več
področjih dragocena.
Mi se tu v nadaljnem družimo z dr. Josipom
Tominškom, ki je prevzel uredništvo Planinskega
Vestnika po Antonu Mdkušu, sodelavcu
pri Pleteršnikovem slovarju, renomiranem
jezikovnem in tiskovnem korektorju,
prevajalcu in uradniku deželnega odbora.
Anton Mikuš (roj. 3. I. 1838, umrl 26. IX.
1933) je bil tudi prvi društveni tajnik. V trinajstih
letnikih Planinskega Vestnika (od
1895 do 1908) je opravil važen posel, ko je
»svaril pred jezikovno ohlapnostjo in pretirano
svobodo. To njegovo oprezno delo je
bilo potrebno prvi čas, ko so se ustvarjali jezikovni
temelji v domačem planinstvu 2 .«
Prvi potopisni članek dr. Josipa Tominška
čitamo v Planinskem Vestniku leta 1903 (brat
Fran je bil že leto prej izvoljen za podpredsednika)
z naslovom »Okrog Grintavca črez
tri dežele«. Potopisnih člankov je Tominšek
napisal malo in še ti nam ne povedo kaj več
od povprečnih potopisov. Veljava Tominška
kot urednika in pisca je na drugih področjih.
V mislih imamo njegove ocene in prikaze
planinskih knjig, ideološke članke, jezikoslovje
(Antibarbarus), njegove prispevke za
jubileje, njegove osmrtnice in končno njegovo
vzgojno delo v planinski in alpinistični
literaturi.
1 Dr. Josip Tominšek, Anton Mikuš, prvi urednik
Planinskega vestnika. Pl. v. 1933. str. 415.
Pretežno poglavitni opus Tominškovega literarnega
dela v Planinskih Vestnikih od leta
1908 do 1941 je obsežen v 15 ideoloških in
potopisnih člankih, v 119 slovstvenih ocenah
knjig, samostojnih spisov, zbornikov in časopisov
ter v 23 člankih in noticah med osebnimi
novicami (osmrtnice, jubileji, spomini
itd). V naslednjem desetletju 1940 do 1950 je
pičla bera 2 člankov in 4 ocen, v zadnjih
dveh in pol letih življenja pa je napisal še
5 člankov in notic ter 1 oceno.
Mikuševa zapuščina aktivnih piscev v Planinskem
Vestniku. ki jo je prevzel Tominšek.
nitd ni bila tako skromna. Našel je znamenit
in precej obsežen imenik sotrudnikov. Tu so
bili Pavlin, ki je pisal o turistiki in znanosti,
tu je bil naš najplodovitejši potopisec Janko
Mlakar, tu so slavna imena prof. Seidla, Kocbeka,
Knafelca, dr. Šviglja, prof. Maherja,
Robleka, dr. Trillerja, Herleta, dr. Serneca,
Borštnerja, Frana Tominška, Cilenška, staroste
slovenskih planincev Kadilnika, Klodiča,
Korošca, I. C. Oblaka, Kosa, Roša, Štela,
Hauptmana, Foersterja, Cehov Chodounskega,
Dvorskega, Dvoržaka in Stiasnija,
Brinška in še mnogih. Med znamenite pisce,
ki so se pojavili pod Mikuševim uredništvom,
so zgodovinar Rutar, krajepisec in terminolog
Tuma, pisatelj F. S. Finžgar, pesnik Peterlin
— Petruška, triglavski župnik Aljaž,
Trentar Abram, zgodovinar in predsednik
društva prof. Orožen, sestavljalec vodnikov
Badiura in drugi. Tominšek pravi, »da je bil
Mikuš preveč ekluziven jezikoslovec (ali »pikolovec«,
kakor so ga zmerjali in je zato
odložil po trinajstih letih uredništvo Pl. V.)
in ni bil »kos mnogostranskim zahtevam porajajočega
se alpinizma. Manjkalo mu je
zanimanje za vsebino spisov, novotarije pa
so se mu zdele sumljive«. Res so že pred prvo
svetovno vojno, posebej ob menjavi uredništva,
trkale na vrata nove smeri (plezalci,
drenovci, fotografi, vodniki, reševalci itd.).
V 12. številki Pl. V. leta 1908 sporoča novi
urednik, da se bo list preuredil, da se je določila
večja oblika, trše platnice in boljši
papir, da bo v listu več ilustracij itd.« Uredništvo
je prevzelo pridobitev širšega kroga
dopisovalcev in raznovrstnejšega gradiva.
Te obljube je Tominšek v celoti izpolnil.
Letnik 1909. je imel naslovno stran od našega
znanega slikarja Henrika Smrekarja: Triglav
z Aljaževo kočo na Kredarici, ornamentiko
s planikami, ki jo je Vestnik obdržal šest let,
vse do začetka prve svetovne vojne. Vestnik
med vojno ni izhajal. Šele leta 1921. se je
spet pojavila ljubka Smrekarjeva naslovna
slika med planinskimi čitatelji. Tominšek je
bil širokogrudnejši pri pridobivanju novih
dopisnikov, gotovo tudi mnogo marljivejši.
neutruden, sistematičen vabilec in vzgojitelj
mladega rodu planinskih piscev.
Tominškov zbor sotrudnikov je vštevši Mikuševo
zapuščino narastel na dostojno število
okroglo 450 piscev raznovrstnih člankov
ideoloških, vzgojnih, praktičnih in gospodarskih,
dalje znanstvenih in poljudno-znanstvenih
iz rastlinstva in živalstva, geologije,