Oktober - Planinski Vestnik

enu se v odbliskih beli perjanica čipkastih
megla. Pod njo lebdi v bledosrebrni svetlobi
prek celega tisočmetrskega ostenja orjaški
bel križ. Navpik tam, kjer sva z Darotom
nekoč plezala čez severno steno naravnost
navzgor ter gori ukradla glavno njeno skrivnost;
in povprek tam, kjer smo ji izvili najskrbneje
skrito tajno: veliki pas polic vse
izpod Pekla tja do Srednje špice, pa na drugi
strani zopet nazaj: Kugyjeve police bogov,
prenesene z Viša v Vzhodne Julijce.
Bolj in bolj se razmika zastor, ves Kot je
že na pozornici, šibkejši in šibkejši so odbliski
bežeče nevihte. Ostaja le še svetloba
začuda svetlo žarečih zvezd. Beli križ ledenih
zrn v počeh in po policah pa sveti
v njih soju vsevdilj. Dolgo strmim, oči se
ne morejo odtrgati, tako neresnično je vse.
Tiho stopim med tople, trepetajoče odseve
ognja. Skozi okno skopojno diha noč. Mirno
je v meni, vse srečno in hvaležno. Le enkrat
si mlad: ko si mlad in pa vse življenje, če si
planinec in lovec. Le tako te ne more doleteti
najstrašnejša vseh obsodb: da bi ostal
sam, star in brez ljubezni. Narava ti vselej
ostane.
Drugega dne sva zvedela, da je tisto noč
toča pobila pol Gorenjske in pol Koroške.
Beli križ z Rjavine je bil legel na tolikrat
trpinčeno slovensko žemljico.
Kam
nas
pol?
Tonček
vodi
S t r o j i n
Sredi preteklega desetletja je bilo, ko smo
pri planinskih društvih pričeli ustanavljati
mladinske odseke. Vse se je začelo v mnogoobetajočem
duhu in rezultati so na dlani.
Kaj smo si postavljali za cilj: Mladino v gore!
To smo nedvomno dosegli. Število obiskov
gora in planinskih izkaznic je poskočilo. Pravim
planinskih izkaznic. Ali to ne kaže še na
kaj drugega?
Mladino smo hoteli pritegniti tudi v planinska
društva oz. v mladinske odseke.
O tem, kako smo uspeli ali naj bi uspeli,
hočem zastaviti pero.
Še do nedavnega smo se ukvarjali z vprašanjem:
Zakaj hodimo v gore? Danes to že
ni vprašanje, vsakomur je v usta položen
tudi odgovor, več ali manj konkreten po
osebi.
Danes je vprašanje: Zakaj se še vpisujemo v
planinska društva?
O tem je že morda razmišljal marsikak aktivni
planinski odbornik, ponajvečkrat idealist,
upam, da tudi kdaj kak avtomobilist z
zajetnejšo listnico v žepih. Zakaj?
Razlik v ugodnostih članov in nečlanov v
gorah je prav malo. Morda edina je v cenah
prenočišč, ki se premožnejšim nečlanom z veseljaškimi
nameni toliko ne pozna, da bi morali
biti že prav zaradi tega člani PD. Drugim
je še ta razlika preoster kamen. In tako je
član s »članom« enak pri istem namenu planinstva.
Res smo planinci odprli vrata na stežaj. Da
jih morda nismo preveč, pa je morda že prepih!
In pravijo, da na stara leta (in planinstvo
praznuje letos 70 let, do teh zaključkov pa
morda prihajamo šele v sedanjem času) v
kosteh rado trga. Ob polemikah okoli Velega
Polja itd., itd. bi skoraj dejal, da nas je že.
Kaj je virus? Komercializem z moralnimi posledicami?
Nisem zdravnik. Diagnozo in lek
prepuščam bralcem.
Kaj pa planinec prave vrste? Zakaj je on
v PD? Zakaj še hodi vanj? Danes ni problem
najti pot v gore, saj so v planinah ceste in
steze, markirane in s tablami, koče za vse
(čeprav vodniške literature in kart manjka).
Kam pa bi sicer potem prišli? Naj bo malo
zavito, da bo človek — »planinec« vsaj malo
potrkal na društvena vrata in vprašal za pot.
(Pomanjkanje te literature je oblika navezovanja
ljudi na PD?)
Pri nas živi vodnik s planinskega društva za
domače planince skoraj odpade. Narava v
naših gorah je tako ljubezniva, da prizanaša
z ledeniškimi razpokami, plazovi tudi poleti
in planinski markacisti so bili do danes že
tako marljivi, da res ni problem priti in najti
pot v gore.
Poglejmo zdaj mladega planinca. Tako ali
drugače je našel pot v mladinski odsek, v PD.
Prvo, kar ga bodo vprašali, je, kje bi delal.
Obstopijo ga, revež prav ne ve, kaj hočejo od
njega. Saj je zato prišel, da bo kos drugim v
planinskem znanju (če ima res ta namen!) in
ne da bi ga že razdajal. Ce stvar ne gre,
potem sledi očitek: Mladina ne dela, ne najde
samo sebe.
Nekje sem prebral izrek Pierra Coubertina,
očeta modernih olimpijski iger. Mislim, da se
glasi takole: »Ce jih hoče 50 aktivno gojiti
šport, jih mora biti vsaj 100 vpisanih v športno
društvo, če hoče vsaj 25 postavljati dobre
rezultate, jih mora 50 aktivno gojiti šport in
če hoče vsaj 1 dosegati rekorde, jih mora
vsaj 25 dosegati dobre rezultate!«
Ne morem si kaj, če ne prevedem mimo
avtorskega prava ta izrek v planinski jezik.
»Ce se jih hoče 50 zapisati goram, jih mora