Oktober - Planinski Vestnik

moto Kota, te pozabljene doline, meni najlepše,
kar jih poznam v gorah.
Vsepovsod tišina. Le žalobni klici črne žolne
se stapljajo s šumenjem slapu v zatrepu, ki
ga je polna vsa dolina. Težko tišči izpod
sivega neba nad gozdove, listič se ne gane,
perot ne prhne. Blaženi mir paradiža! Mir,
balzam bolnemu srcu, eliksir trpinčeni duši,
pogoj vsem zbranim mislim, osnova vsem velikim
dosežkom duha. Blagoslovljena samota!
Nič velikega ne dosežeš brez miru, ne ustvariš
brez samote. »Danes je zelo težko biti sam,
ker imamo ure. Ali ste kdaj videli svetnika,
ki bi nosil uro?« je dejal (genialni) Picasso.
Tako svetniki, ti srečni nihil habentes et
omnia possidentes. Cas pa je človekova iznajdba.
Le on šteje leta. Zato se stara le on.
Tiho koraka lovec, brez besedi. Vsi pravi
lovci so taki, v gozdu so tihi, kot je gozd
sam. Tako slišijo, vidijo, čutijo, mislijo. Daleč
nekje je zlokobno presekalo gorski mir.
Brnelo je, zavijalo, glodalo, rezalo. Žaga, a
nič več tista počasna, umerjena, ki je rezala,
kar je človek rabil za hišo in hlev, za ogenj
in zibel. Novodobna visokozmogljiva motorna
žaga je, tista, ki na veliko podira gozd po
svetu za industrijo, za izvoz, za devize. Za
devize, to vsem političnim sistemom tako zaželeno
papirnato prekletstvo, ki uničuje
gozdove vse bolj in bolj. Na vrsti so Kanada,
Afrika, Sibirija, Brazilija. Moderni človek ne
pozna več odpovedi, vedno več ga je in več in
več hoče. Zene se, a ne ustvarja več. Drvi,
a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.
Najlaže je seči po devize v gozd. A vsako
drevo je za obče življenje na Zemlji dragocenejše
od človeka, ki ga je posekal. Človek
gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila
svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo,
človek ne zna več in noče biti tih in sam,
raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi
ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo
iz množice posamičnih osebnosti staplja v
brezoblično, brezosebno gmoto, ki ne zna in
noče več samostojno misliti. Brezrazredna
družba, prav in pravilno, toda nikar brezosebnostne!
Gozd je pradomovina človekova,
srce narave, domovanje močnih bitij. Kjer
pada gozd, tam raste puščava. Ni je živali, ki
bi bila tako nora, da bi uničevala dobrino,
ki od nje živi. Le homo sapiens je tako moder,
da to počenja. Če umre gozd, bo za njim tudi
človek, sprva duševno, zatem telesno.
Z gozdom gospodarijo dandanes ljudje izza
pisalne mize, nič več človek izza pluga. (Spe-
«
cialisti mislijo, da vrše dobro v malem, delajo
pa zlo v velikem. Le delček življenja
poznajo, resda dobro, pot do celote pa jim
je zapečatena. V tem, v enotirnih možganih
je nevarnost vseh zgolj strokovnjakov.) Zoologu
je slavec le eden izmed ptičev iz razreda
vrabcev. Vse drugače resnično veliki
duhovi. Ne\vton je odkril veličastno nebesno
mehaniko noete dieque ineubando. Le tako
so se mu vse niti strnile v eno samo, vse
brezkrajno vesolje povezujočo božansko zakonitost.
Specialisti pa so v službi človeštva
premagali modrost. Ugovorov ne trpe. V
gozdu od samih dreves nočejo več videti
gozda: že 150 let sprevračajo človeku naravne,
zdrave, biološko uravnovešene pragozdove
v svoje brezdušne monokulture, te
puste tovarne hlodovine, te enolične njive za
les. Narava pa ima za vsako ped svoje zemlje
prav tisto rastlinico, drevo ali glivico, ki
spada prav tja. Zato je zdravo vse, kar ustvari.
Prepletanje raznovrstnega drevja v naravnem
gozdu ni zgolj naključno. Nasprotno,
stroga zakonitost je, resda nastala po metodi
poskusa in napake, edini po kateri dela narava,
toda preko dolgih milijonov let. Divjad
v monokulturah ne more živeti, taki gozdovi
so zanjo življenjsko mrtvi. V njih živi le,
če jo hrani človek sam — zase seveda. Umirajo
polnovredne živali za malo vredne ljudi.
Niso žrtve njihove lakote, temveč človekove
zabave in trgovine. V partizanih so nas učili,
da je vsakršna trgovina nemoralna. Naivni
intelektualec sem si to dobro zapomnil. Danes
vidimo na vsak korak, kako prav so govorili.
Tudi pri nas. Homo comercialis homini lupus,
slej kot prej. Merkur je bil pravzaprav bog
tatov.
V vse višjih tonih je vreščalo, pa hipno utihnilo.
Nekaj je hrešče zastokalo, težko zgrmelo
na gozdno tlo. En hlod več, eno gozdno življenje
manj: prav kot bi rekel Zlatoust
»Pavlihe«, tega odrezavega slovenskega informatorja:
»S slehernim drevesom, ki jefuč,
odrežejo človeštvu košček pljuč ...« Z vsakim
starim drevesom, ki ga podre, z vsakim močvirjem,
ki ga izsuši, z vsako lepoto narave,
ki jo požrešni človek požre s svojimi stroji
za svoje stroje, si uniči košček duše in izpridi
košček telesa. Človek, ta animal instrumentificium,
je stroju sprva naložil svoje telesne
napore. Potlej je od stroja zahteval natančnost
svojih del. Sedaj mu odriva še svoje
intelektualne operacije, višek svoje dejavnosti.
Manj delati, manj misliti, to mu je