Oktober - Planinski Vestnik

stavil. In ljudje postavljajo ploščo k plošči,
v stometrske molilne zidove, manije. Le po
levi strani jih smeš obiti in zato se pot pred
manijem redno razcepi, pa naj ima še tako
malo prostora. Zai-adi tega levičarstva morava
nekaj manijev dobesedno cbplezati, da
ne bi bilo zamere. Celo jaki, ki se vračajo
brez pastirja s paše, obidejo mani vedno le z
leve strani.
Mogočna gorska reka Imdžja je onemela v
ledenem oklepu. Nekje jo mineva, kjer ji
orjaški z mahom porasli skali zožita sotesko
na pičlih šest metrov. In skozi to špranjo se
prazni ves ogromni bazen Everesta in njegovih
satelitov. Streljaj naprej jo prečkava po
varljivem mostičku, ki ga je led požlahtnil v
kristalno uganko.
Zdaj ko sva stisnjena v dno ozke soteske in
trpiva skupaj z reko v mrazu, nama daje
upanje na toplejše ure le mogočni Ama Dablam,
ki je povsem zaprl najino obzorje. Postoj
človek, kako majhen in smešen kot nervozna
mravlja si ob vznožju nemega gor-
Najin spremljevalec Foto: Z. Jerin
skega velikana! Da bi ga videla, sva prehodila
iz Katmanduja že stopetdeset kilometrov
in zdaj je ostalo do njegovega vrha le še šest
kilometrov v horizontali in poltretji kilometer
navpik. Mnogi pravijo, da je najlepša
gora na svetu.
Zdaj se steza od reke vzpenja in noče omahniti
niti za meter več. Ozirava se proti
Tjangbočeju in prehiti naju starec, edini
človek, ki ga vidiva na najini poti. Širokokrajen
klobuk, črn plašč oblečen po tukajšnji
šegi le z enim rokavom. Lasje nad fino
izrezljanim obrazom so spleteni v dve, za
pedenj dolgi kiti, ki ritmično poplesujeta na
umazano rdečem puloverju iz domače jakove
volne. Vse je staro na njem, le Batjeve gumijaste
copate so čisto nove in korak je vse
prej kot korak starca. Skoraj zadene se v
naju, pa je tako zamišljen, da naju sploh ne
opazi. Zdi se mi kot starček iz naših krajev.
Ko da bi starost izbrusila rasne razlike, ki
so najbolj izrazite v srednjih letih!
Sonce ujameva pri dveh trebušastih grebenih
pod Pangbočejem. Kakšen čudovit razgled
proti jugu vse tja do vrhov onstran Namče
Bazarja, do črnih rogljev Kariolunga in bele
glave mogočnega Numburja. Ko da je zašel
predaleč na jug!
Pemba in Roop prideta za nama in skupaj
zakorakamo v vas.
Pangboče je s štiri tisoč metri najvišja stalna
naselbina šerp v pokrajini Kumbu. Vasica je
podobna vasem pod našim Biokovim, ne
manjka niti od bui'je poleglih borov. Hišice
v pobočju golih terasastih njiv so zložene iz
kamenja — od daleč čedne, od blizu revne.
Sonce dviga paro iz skodel, ki jih je ponoči
prekrilo ivje. Kadi se tudi z jakov, ki filozofsko
mirujejo pred hišami. Na velikih njivah
se rumeni žito in suši krompir, po vsem
tem pa se preganjajo tibetanski psički in
močijo zlatorumeno zrnje. Zmaj nad kopico
otrok izdaja skrivnost, da ni brezvetrja, kot
se nam zdi.
Ogromen črn pes se zažene v Roopa, ki se
obupano postavi v obrambni položaj s smučarsko
palico kot sulico. Skozi odprta vrata
prileti iz notranjosti hiše poleno v psa in
globok glas ga miri. Če je na spisku tvojih
slabih del, da ti je pes ugriznil tujca ali da
si namenoma spravil v jok otroka, ti po učenju
lam ne uide, da se ne bi demoni s Kangtege
po tvoji smrti zverinsko poigrali s tvojo
dušo.
Globoki glas pride od možakarja, ki si lovi
uši in pride v samih hlačah in polstenih
škornjih na plan. »Ze nekaj dni vem, da so
prišli tujci,« pove Pembi in čisto prepričan
sem, da ve za nas vseh 2400 in koliko je še
šerp v deželi Kumbu. Nekaj znanih obrazov
iznad vinsko rdečih plaščev nama kima v
pozdrav pred pangbočejsko gompo, po naše
samostanom. Lame so, ki so bili včeraj na
obisku pri Gnavangu. Poznam tudi fanta
čisto nič bistrega obi-aza in z značko Dalaj
Lame, ker se nama že nekaj dni ponuja za
nosača in se zdaj na široko reži, kot se zna