Oktober - Planinski Vestnik

Južna stena. Zleknem se na vroči granit.
Želela bi spati, piti, jesti. Ante mi vzame
nahrbtnik, z dvema nahrbtnikoma se bo kot
zadnja nevarovan spuščal čez granitne prepade
v noč. »Navzdol moramo,« pravi, »vreme
je nesigurno.« Torej naprej! Zvezdnata noč
izgineva v megleno sivino, le čelna svetilka
razsvetljuje temo. Spust za spustom, in le
Antejeve krvave dlani so nema priča kratkega
intermezza, ko je Petra odneslo. Več
kot polovica stene je za nami in strumno
pešačimo nekam navzdol. Vemo, da nas eden
od kuloarjev pripelje brez posebnih težav na
ledenik. Samo kateri?
Odločimo se, da počakamo dne. Ura je dve
zjutraj. Zleknemo se. Mraz je, zato se v
zgodnjih jutranjih urah hitro dvignemo in
odpravimo naprej. Ne naprej, ampak nazaj,
navkreber. Po raznih odpadkih sodeč vstopimo
v eno izmed grap in najdemo zanke za
spust, Zopet gre navzdol. V soncu se spušča
Ante kot poslednji čez večmetrsko krajno
poč na ledenik. 700 metrov spusta je za
nami. Vozimo se po ledeniku in z lednim
kladivom v roki odzdravljamo vodniškim
navezam, ki se vzpenjajo na Blaitiere. Nekje
doli v dolini zveni nežen glas. Čez nekaj
časa ga razločno zaslišimo. »Peter,« pravim,
»Lothe je.« Prišla je, čaka ga.
Tako izvemo, da so nas vsi prijatelji in
znanci opazovali včeraj ves dan iz Montenversa
— helikopter, ki nas je obki-ožil, je
prišel na oglede, če rabimo pomoč, in zdi se
mi, da vidim pred seboj napise na montenverški
železnici:
Visi tez Montenvers, trois grimpeurs attaquent
apres trois bivouacs la terriblc face
nord de Grand Charmoz!« Železnica je imela
včeraj največji promet v sezoni.
Ljudje!
Opažam, da se Peter sumljivo spotika. Na
Montenversu smo izvedeli, da ima črna ozebla
stopala.
Pri šotorih nas sprejme vse zbrano prebivalstvo
Montenversa. Našim prijateljem, ki so
v teh dneh prispeli iz domovine, pojeva z
Antejem vse kosilo in izpijeva vso razpoložljivo
pijačo.
Gledam nazaj proti »srečni gori«, ki jo zopet
zagrinjajo oblaki. Vem, da si bom še velikokrat
želela biti tam.
Pred turo preštudiraj zemljevid in opise ture.
Cilj napovej doma in v kočah. Bodi natančen
pri opremi: če te tišči čevelj ali podšita nogavica,
boš imel po dveh dneh hoje že žulj.
Bolje je obuti tri tanke nogavice kot en par
debelih. Bolje je, da vzameš s seboj več, kot
je najnujnejše. Tudi če sije sonce, vzemi s
seboj dežni plašč. Ne pozabi na vrvco, prvi
zavoj, leukoplast. Na turi se oziraj na najslabšega.
Ne pojdi takoj na težko turo. Tudi
na lahkem terenu bodi previden, posebno če
imaš za seboj težjo turo. Na mokri travi je
lažje zdrsniti kot na snegu.
Mrzlo
nad
Kangtego
Zoran
sonce
J e r i n
Z Alešem na vsej dolgi poti od Katmanduja
do Dardžilinga nisva nikoli imela priložnosti
za izlet. Bila sva preveč zaposlena. Preveč
kilometrov je bilo za premalo časa. En sam
dan pa sva si le ukradla. Nedeljo 16. decembra
lani. Pravi nedeljski izlet. Brez nosačev.
Z nama sta bila le šerpa Pemba Tenzing in
zvezni oficir Rocp.
»Oni mani padme hum. Skrivnost je v lotosu.!
zatrjuje lama. »Skrivnost pa je lahko
tudi v gori. Kdor gori ukrade skrivnost, jo
je onečastil, če pa ukrade skrivnost sveti
gori Khumbila, je zapravil vsaj dva koraka
do večne blaženosti.« In se Gnavang Lheše
Hhata zatopi v molk in molek. Lesene jagode,
temnorjave, kot je temna koža njegovih
rok, polzijo skozi koščene prste, vajeno,
da roka niti ne trene. Mogoče premišlja, da
so te besede odveč za tujce iz velikega sveta,
ki ga je on, sekretar najsvetlejšega vseh himalajskih
samostanov, nekoč spoznal, mu
skoraj pripadal in mu naposled razočaran
ubežal. Dardžiling, Kalkuta, veliko morje ...
Tu v gorah je našel mir. Štirinajst dni krepke
hoje od najbližje ceste in natanko toliko
od najbližje železnice.
Zadnja lesena jagode mine prste in ti se
oklenejo amuleta iz človeške kosti za njo, ki
pcmeni konec prejšnje in začetek nove molitve.
Obraz v trenutku ni več maska starca
v spominih, od ognja se prožno dvigne dvainštiridesetletni
Gnavang in nasmeje: »Zaklepetal
sem se!« Pogoltne ga tema na ravnici
pred samostanom. Gong kliče nocoj lame
kasneje k večerni pesmi kot druge dni.
Opravičljiva zamuda: sekretar je bil ob tabornem
ognju tujcev iz velikega sveta.
Pemba zamišljeno pi-izna: »Ste videli zastave
šerp na skalah Khumbila nad Khumdžungom.
Ena je moja.« Potem pa: »Very steep
road, sir!« Zelo strma je bila tja pot, še bolj,
ker se je zavedal svoje krivde.
»Jutri pa pod sveti Taveče, gospod!«