Oktober - Planinski Vestnik

v »Die Alpen«. Omembe je vreden tudi letni
zbornik Berg — Schnee — Fels, posebno zaradi
svoje opreme.
TONE SVETINA, ORLOVO GNEZDO, izdala
Založba Lipa, Koper 1963. Svetina je že star
znanec našega glasila. V dneh, ko je izšla ta
knjiga, se je eno poglavje iz nje tiskalo tudi
na straneh Planinskega Vestnika. Podobno
smo pospremili tudi njegovo prvo knjigo. A
medtem je Svetina doživel prodoren uspeh
in dosegel Kajuhovo nagrado s tako utemeljitvijo
žirije, ki je njemu najboljši napotek
za nadaljnje delo, za nas pa pomeni upanje,
da smo z njim dobili avtorja, ki nam bo še
marsikaj dal. Če bi imela Planinska zveza
Slovenije več sredstev za pospeševanje planinskega
leposlovja (govorilo se je o natečaju
za planinsko povest in planinski scenarij za
70-letnico planinske organizacije), bi bil Svetina
eden od avtorjev, s katerim bi predvsem
računala.
Tudi v tej knjigi sledi stran za stranjo, ki jo
z užitkom bere ljubitelj planinskega sveta in
človek, ki uživa planinsko knjigo z očmi esteta.
Svetina ima oko in srce za planinski
relief z vsem njegovim pisanim bogastvom
naravne arhitekture, favne in flore, z vsem
njegovim sredogorskim, dolinskim in visokogorskim
ambientom, z njegovimi pogledi,
prizori in barvami, z vso njegovo harmonijo,
ki ji je komaj kos dosedanja »ikonografija in
oleografija« z vso ustvarjalno fantazijo. Svetinovo
pero se v gorskem opisu še išče, zdi
se mi, da bo še rasel v opisovanju planinskega
pejsaža tako po tematiki kot po izrazu.
Mnoge strani te vrste spadajo med najlepše,
kar se je pri nas doslej podobnega napisalo.
Opis pokrajine mu ni samo skladen okvir za
lovsko ali hribovsko zgodbo ali čustvena
uglasitev ali sredstvo za upodobitev občutja,
ki bi ga rad v bralcu zbudil. V njegovem opisovanju
narave je zgoščen izraz človeka do
narave od rousseaujevskih korenin in romantičnega
zanosa vse do realistično —
praktičnega spoznanja današnjih dni, ki
vrednost prvobitne prirode in njenega doživetja
ne ožarja več z romantično meglico,
ampak jo šteje za neizogibno potrebo, za
nujno sredstvo pri uravnovešen ju življenja.
Zato je Svetinov odnos do narave etična
vrednota, zajetna knjiga, ki jo sestavlja šestindvajset
samostojnih spisov, pa ima izredno
vzgojno vrednost, učinkuje naravnost zdravilno.
Naslov »Orlovo gnezdo« ni vzet po najboljšem
ali najbolj značilnem, kar je v knjigi
zbranega. Svetinova pisateljska moč se neprimerno
bolj pokaže v »Skalarjevem velikem
lovu«, v » Ugaslem ognjišču«, v »Oblaku
nad prepadom«, v »Špikovi sledi«, »Okopnelem
plazu« in »Spopadu v mesečini«. To so
novele, ki človeka pritegnejo s svojimi značaji
in dramatičnimi konflikti, pomaknjenimi
v svet, ki je komaj še med nami pričujoč, ki
pa je dragocen, za nas še posebej dragocen.
Snov, ki jo umetniško oblikuje Svetina, človeška
problematika, porinjena nekam na rob
življenja, je del našega slovenskega sveta,
velik del ležečega v Alpah, v katerih mejimo
na nemško in italijansko območje vse od
rezijanskih dolin v Vzhodnih Julijcih in Karnijskih
Alp do naših koroških mejnikov in
državnih meja, ki tečejo po slovenskem gorskem
svetu. Ta redko naseljeni svet živi
svoje posebno življenje, ki v nujnih družbenih
spremembah zasluži posebno obravnavanje.
Treba ga je gojiti, paziti nanj, mu
pomagati, da obstane na mestu, kjer je pognal
korenine in da obenem krepi življenje v
dolini. Tako se krepe žive, neporušne, krvne
vezi med dolinskimi središči in hribovskimi
selišči, ki tvorijo vsako zase, tudi hribovske
samine, naše stoletne narodne mejnike. Nujno
je, da te korenine ostanejo, da jih ne
izpuli do kraja želja po zaslužku in lažjem
življenju. Ni dovolj, če nam bo te mejnike
vezala sama lovska sla, planinska potreba ali
turistična navada, korenine morajo ostati,
obstati in vedno znova odganjati.
V ljubezni, s katero upodablja Svetina svoje
divje lovce, oglarja, drvarje in gozdarje, vidim
njegovo skrb za to, da bi ta snov ne
sprhnela, ne zlezla v zemljo, kakor lezejo v
zemljo drvarske bajte in opuščeni pastirski
stanovi. Zal se Svetina tega sveta le dotika,
ne poseže v sredo stvari, globoko v družbeno
in psihološko dogajanje. Zato bodo marsikomu
njegove osebnosti, zrasle z gorsko pokrajino
v eno, preveč romantično odmaknjene,
enkratne, porojene v ognju ustvarjalne
domišljije. Zdi se mi pa, da ne bodo
imeli prav. Svetinova domišljija slika to, kar
mu je nudila resničnost, ki jo pozna in jo
ima rad.
Zato so njegove stvari vredne branja. Knjige
ne odložiš, dokler je ne prebereš.
Oprema, ki jo je prispeval Zvest Apollonio,
je malce nenavadna, za današnjo rabo pri
nas že izjemna, za vsebino knjige ne najbolj
značilna.
STANDARD ENCYCLOPEDIA OF THE
WORLD'S MOUNTAINS je izdal Anthony
Huxley v Londonu na 400 straneh. Zato ni
čudno, če v knjigi marsikaj manjka, oziroma
ima preveč ambiciozen naslov. Tako manjkajo
v knjigi pionirji Burgener, Comici, Devies,
Farrar, Purtscheller, Welzenbach, Zsigmondy,
manjka zgodovina Vzhodnih Alp,
mrgoli napačnih podatkov in pomot. Manjka
pravi koncept, zato pa tudi temeljitost, tako
se glase ocene te planinske enciklopedije.
R. KUCHAR, DESET VELKYCH STEN,
sportovni a turisticke nakladatelstvi, Praha
1963. Vsekakor knjiga, ki je pri nas ne more
nobeden napisati. Zanimiva je predvsem kot
dokument napredka češkega alpinizma, manj
kot literarni donesek v zakladnico svetovnega,
čeprav opisi niso slabši od najboljšega,
kar se danes lahko bere v tekoči svetovni
planinski literaturi. Ob taki knjigi se nam,
še preden se vanjo poglobimo, vsiljuje vprašanje,
zakaj kljub razmeroma izdatnim materialnim
sredstvom, ki smo jih izdali za na-