Oktober - Planinski Vestnik

iti vsaj 100 članov PD, če jih hoče vsaj
25 nekaj delati za PD, jih mora biti vsaj 50
s srcem zapisanih goram in če hoče vsaj
eden dokazati res neke zasluge za planinstvo,
jih mora vsaj 25 delati za PD.«
Naravna selekcija, boste dejali. Samo da je
ta pri vseh odsekih PD izpeljana in pokaže
neke rezultate, kjer so oziroma naj bi bili
v odborih društev izbrani res eden od sto
ali še v večjem razmerju, to pa pri mladinskih
odsekih oz. mladih delavcih še ne more
biti, ker se še ne ve za rezultate, ki jih je ta
planinska selekcija že pokazala pri starejših.
Po posameznikih in njihovih delih poznamo
slovensko planinsko zgodovino, ne po množicah.
Posamezniki so dajali smer in impulz
planinskemu napredku. Kar priznajmo si, na
posameznikih, ki so slejkoprej individualisti,
naj to priznajo ali ne, sloni in je slonel napredek
naše planinske organizacije. Zato
bomo morali še naprej na peščici, čeprav res
kvalitetnih posameznikov zidati stavbo planinske
organizacije, ki bo svoj slog spreminjala
času in razmeram primerno.
Ostanimo še pri vprašanju: Zakaj hodi mlad
človek v PD? On sam ne ve, kakšna bo šele
njegova planinska pot. Ko bo starejši, bo že
zaslutil v sebi, ali naj po »planinski selekciji«
še vztraja v aktivnem planinskem delu ali ne.
Največkrat bosta na to vplivala čas in sposobnost,
včasih tudi priznanje in osebna perspektiva.
Sicer pa mora vsak imeti na začetku
svoje planinske poti (če hoče kaj doseči)
neko vodilo, nek cilj, ki ga bo vodil pri
njegovem delu. Kdor pa si ničesar ne želi,
tudi ne more nič pričakovati.
Ce bo cilj lahko dosegljiv, ga bo uresničil
tudi brez PD, potem ga PD ne bo dolgo videlo.
Mlad človek je vsaj na začetku svoje
poti nesamostojen, potrebuje pomoč, da se
povzpne. Pri mladinskih ciljih mora to biti
PD, pa se tega povsod premalo zavedamo.
So dejanja v gorah in planinstvu, ki jih ne
zmoreš sam, posebno mlad človek ne. Ponavadi
se tega zavedaš, večkrat ne. Kaj sledi...
najmanj razočaranje!
Le kaj neki so tista vodila, tiste svetle točke,
ki vodijo mlade ljudi v PD? Po največkrat
je to želja po družabnosti, novih poznanstvih,
izkoristku prostega časa v veseli družbi v
gorah. To je morda najbolj splošna želja.
Tudi želja po odkrivanju gora je drugi najpogostejši
vzrok, ki zbii-a mlade ljudi v mladinske
odseke. Priroda je mogočna in mogočnost
tesni, tesnoba pa združuje ljudi.
Tretji vzrok je morda uveljavljanje človeka
v družbi, ki si je izbrala za svoje torišče gore.
Ta skupinica ljudi je sicer majhna, pa pomembna
za PD, če jo prav usmerimo. Seveda,
če gre le za golo uveljavljanje v čistem pomenu
besede, to ne privede nikamor, če se ne
pridruži še predanost goram. Motivi so še,
vendar ostanimo samo pri teh.
Kaj pa alpinisti, saj so tudi oni mladi ljudje?
Kaj pa imajo oni. saj njihovi uspehi morda
najbolj popularizirajo naše planinstvo med
najširšimi sloji in navzven?
Oni imajo Dolomite, Centralne Alpe ... Kavkaz
... in prav na koncu Himalajo. Teh stvari
ne izpelješ sam, te stvari oi-ganizira le planinska
organizacija. Tujina je le tujina, greš,
da jo vidiš, da v sebi zadostiš miku in čaru
neznanih gora, ki te vlečejo zato, ker so tako
daleč od tvojih možnosti. In ko se vrneš, še
bolj boš ljubil svojo domovino.
Pri alpinistih narava sama poskrbi za telesno
in duševno selekcijo za to zvrst planinstva.
Je malo poklicanih, še manj izvoljenih.
Pot do konca je dolga (če je nepremišljena
— tudi kratka) in peščica pride do
kraja. Vodilo pa je le in pravijo, da upati
je lepo.
Ali imajo tudi mladinski odseki kakšno tako
vabljivo vodilo? Saj so v njih tudi mladi
ljudje. Videti svet je prav tako njihov cilj, ne
preplezati sten in tako daljnih gora, morda
za začetek celo izven naših meja ne. Ali mislite,
da bi bil poziv na ekskurzijo v Durmitor,
Prokletije ali Sar planino brez odziva?
Samo, kolikokrat je to organizirano? V novejšem
času čitamo o zamenjavah alpinistov
in gorskih reševalcev z drugimi državami.
Ustrezne komisije PZS so že pokrenile te
akcije. Mladi ljudje bodo videli svet... Ali
so Tatre, Rila planina, morda tudi Avstrija
pretežke za naše mladince, da ne bi mogli
misliti na podobno zamenjavo? In ali mislite,
da bi taka nova perspektiva kaj poživila delo
v naših mladinskih odsekih? Gotovo da!
Taborniki in ferialci so že organizirali podobne
zamenjave, saj spoznavanje tujih krajev
predstavlja važen izobrazbeni moment pri
mladini, ki ga bo s trudom izkoristila v življenju.
Ali bodo potem mladi planinci še premišljali?
Seveda bo mesta v takšnih zamenjavah za
mladince, ki so se že izkazali s svojim delom.
Skratka po nekem kriteriju jih bo treba
izbrati.
Pogrešamo naš republiški seminar v Vratih,
letni in zimski. Prva mladinska planinska
univerza naj bi bila ta seminar. Zamujamo
se s pošiljanjem naših predstavnikov in udeležbo
za vsako ceno na zveznih seminarjih,
ki so, kar se kvalitete predavateljev tiče,
komaj kaj več, kot jih morejo pripraviti naša
planinsko najbolj področna društva. Navadno
se na teh seminarjih pogrevajo spet reči, ki
so se jih tečajniki učili že v šoli, pri predvojaški
vzgoji, urah telesne vzgoje itd. Izpit pa
po nekem nenapisanem pravilu itak opravijo
vsi.
Sicer pa je morda tudi ponekod delo v mladinskih
odsekih suhoparno. Zakaj?
Ker ne poiščemo specifičnih oblik dela, ki
ločijo planinsko udejstvovanje od, recimo, taborniškega.
Mladina to presenetljivo hitro
opazi in gre tja. kjer je program bolj izdelan.
Napredka pa ne bomo dosegli vedno samo z
raznimi spominskimi pohodi, orientacijskimi
pohodi ali tabornimi ognji na ta ali oni praznik.
kot to zdaj naša planinska mladina dela
(glej Novice iz mladinskih odsekov v PV), ki
pa eno in isto generacijo vedno manj zanima,
ker je ta oblika vzgoje mladini sicer po-