Oktober - Planinski Vestnik

mu je dr. Fran Tominšek. Sledili so mu kongresi
vsako leto, običajno na sedežu drugega
včlanjenega društva. Predsedstvo in sedež
sta se namreč menjavala. Zato v Zvezi ni
moglo priti do sistematične, praktične dejavnosti
in je bila bolj reprezentativnega značaja.
Kmalu se je občutila potreba, da se v
interesu stvarnega in koristnega dela Zveze
reši vprašanje stalnosti njenega sedeža in
tajništva. Pri tem pa so se pokazale tudi težnje,
da se prenese stalni sedež v Beograd.
V jeseni 1931, potem ko je v poletju dr. Tominšek
odstopil kot predsednik SPD. je prišlo
do odločitve na kongresu v Zagrebu, kateremu
je predsedoval dr. Tominšek. Po precej
burni razpravi o spremembi pravil, v
kateri je delegat SPD dr. Pretnar zavzemal
odločno stališče, da se za stalni sedež določi
Ljubljana kot tradicionalni center planinstva
v državi, je kongres končno soglasno sklenil,
da bo do nadaljnjega sedež Zveze jugoslovanskih
planinskih društev v Ljubljani. Po
predlogu delegata SPD, je kongres izvolil za
predsednika dr. Frana Tominška, za glavnega
tajnika pa je bil izvoljen predsednik
SPD dr. Pretnar; opravljanje tajniške administracije
so poverili tajništvu osrednjega
društva SPD v Ljubljani.
S prenosom stalnega sedeža in tajništva v
Ljubljano, se je začelo v ZJPD novo življenje
in sistematična, stvarna dejavnost. Medsebojno
sodelovanje predstavnikov posameznih
društev, ki so se redno shajali na odborove
seje v Ljubljani, je postajalo vedno tesnejše
in delovna povezava društev je imela za posledico
koordinacijo dejavnosti, povzemanje
pobud, zlasti iz SPD, pa dvig kvalitete dela
manj razvitih članic ter stalno in avtoritativno
usmerjanje in prilagajanje naprednim
alpinističnim tokovom.
Naj omenim, da sva se z dr. Tominškom prvič
po njegovem odstopu v SPD srečala na
kongresu ZJPD 1. 1931 v Zagrebu. Pojasnil in
zagotovil sem mu, da opozicija, ki je povzročila
njegov odstop, ni bila naperjena proti
njemu osebno, ter ga prosil, da gre v interesu
planinstva preko tega, kar se je zgodilo. Razumel
me je in podala sva si roko. Iskreno
sodelovanje in medsebojno zaupanje skozi
vso desetletno dobo do izbruha druge svetovne
vojne mi bo ostalo v najlepšem spominu.
Za lep razvoj jugoslovanskega planinstva do
1. 1941 gre prav gotovo v odločilni meri zasluga
predsedniku ZPDJ dr. Franu Tominšku.
Tudi ustanovitvi Asociacije slovenskih planinskih
organizacij 1. 1925 je botroval dr. Tominšek.
Zal je imela ta planinska organizacija
skoro izključno reprezentativen značaj
in do pravega stvarnega dela in vpliva na
delovanje včlanjenih planinskih društev
Poljske, Čehoslovaške, Bolgarije in Jugoslavije
ni prišlo.
Dr. Fran Tominšek je poleg poklicnega dela
in skrbi za svojo družino posvetil vse svoje
življenje delu v planinski organizaciji. Le-
Dr. Josip Tominšek,
urednik
Planinskega
Ev gen
Lovšin
Vestnika
Ta razpravica naj bi bila skromen a nepristranski
prispevek k spoznavanju podobe
dolgoletnega urednika Planinskega vestnika
dr. Josipa Tominška. O njem so v planinskem
glasilu pisali posebej njegov brat dr.
Fran Tominšek o njegovi mladosti, tovariški
slavospev mu je napisal ob njegovi petindvajsetletni«
uredništva Josip Wester, v nagrobnem
govoru je zgoščeno a vsestransko
orisal njegov svetli lik Tine Orel, če naj
omenimo samo tri, štiri, vendar najvažnejše
spise 1 . Posebej Orlov članek nam ga je predstavil
kot prosvetnega in telesno-vzgojnega
delavca, slavista, klasičnega filologa, aktivnega
člana raznih kulturnih društev in last
not least organizatorja, pisca in urednika.
Naš prispevek se tiče dr. Josipa Tominška.
posebej kot urednika Planinskega Vestnika.
1 Dr. Fran Tominšek, Pogovor z urednikom (Spomini
na domači kraj). Pl. v. 1933, str. 140.
Josip Wester, Dr. Josipu Tominšku ob petindvajsetletniei
uredništva. Pl. v. 1934, str. 1.
Tine Orel. Ob grobu dr. Josipa Tominška. Pl. v.
1954, str. 276.
dina, ki jo je oral in sejal v planinstvu nesebično,
z vso vnemo, pošteno in skromno, je
obrodila obilne sadove in njegovo delo velike
uspehe. Dr. Tominšek je bil naprednih
nazorov, toda noben politik. Spominjam se
na hude čase med okupacijo. V lovski sobi
pri »Sokolu« smo se redno shajali s planinskimi
tovariši iz vseh delov razkosane Slovenije.
V posebni sobi pa se je zbiralo omizje
starejših ljubljanskih planincev, ki so
komaj čakali na prihod dr. Tominška, da jim
bo po prisluškovanju ilegalnega radia zaupno
poročal o vojnih in političnih dogodkih.
Okupator mu je zaprl oba sinova zaradi sodelovanja
z OF. Kako je mož — oče trpel!
Zal ga je napadla še zavratna bolezen. Prezgodaj
se je 23. 3. 1943 zrušil, da bi mogel
doživeti osvobojenje slovenske planinske
domovine, ki jo je tako zelo ljubil.