Oktober - Planinski Vestnik

naprej, dokler ne obvisijo na fiksnih vrveh.
V zračnem bivališču, viseči grobnici pod sneženim
obokom, ki se je kot prazna očesna
votlina zarezala v mrtvi svet, živi le misel in
neuklonljiva volja do življenja. Ni preteklosti
in vse človeške zmote in krivice so odpustljive
in ničeve. Ostal je samo še molk in mir in
prijateljstvo in popolna moč volje in sposobnost
telesa bo odločala o času življenja in o
trenutku smrti. Človeški glas ne preseka tišine
in nobenih znakov ni. da noč mineva.
V podzavesti vem, da moram užiti te ure
»svobode obsojenega na smrt« do zadnjega
trenutka, zakaj nihalo večnega časa neusmiljeno
niha v novi dan in šelest pršenja snega
na šotorsko vrečo ne zamre, čeprav se vihar
stopnjuje v orkan. Trenutek odločitve se bliža!
Bilo je pred tremi dnevi
Iz teme se na meliščih pod severno steno
Grand Charmoza izluščijo tri bežne sence in
se strnejo s katakombami ledenih odlomov:
Ante. Peter in jaz. Gore se kopljejo v rdečkastem
ognju jutranje zarje. »Vreme je slabo,
tako kot vse te dni na Montenversu.« premišljujem.
Iz nahrbtnikov jemljemo opremo,
že slutim odblesk čelade v prvem svitu prosojnega
sonca. Mokri temni granit skalnatega
začetka stene žari v jutranji svetlobi. Plezamo
vzporedno ali pa varujemo samo prvega in
zadnja sledita istočasno. 70 metrov vrvi me
loči od Anteja, 40 metrov od Petra. Preprijemanje
oprimkov v zajedah me drami v dan.
Nekaj novih zank za spust, položenih čez granitne
zobe. potrjuje, da smo v smeri.
»Ali veš. kdo se je zadnji spuščal čez steno?«
vprašam Petra. »Ne vem.« pravi. »Mrtvega
Loibla so potegnili reševalci čez steno. Mogoče
pa tudi ne. nisem hotel spraševati Kinnshoferja
in Mannharta«
Pred dvema tednoma je Mannhartov soplezalec
omahnil v skalah na desni strani izstopnih
ozebnikov ter se ubil.
Na stojišču mi da Ante čokolado in me ozmerja
zaradi nepazljivosti in klepetanja.
»Saj plezaš prosto še tretjo, četrto stopnjo in
varuje te Peter,« se branim.
»Mudi se!«
Ob pol desetih smo na začetku snežišča.
Gledam navzdol v belo meglo, ki se vlači po
Mer de Glaceu in prvi oblaki že zakrivajo
pobočja Druja, Verta, Jorassesov. Žgoče sonce
diha iz 300-metrskega snežišča. ki se širi pred
nami. Navežemo si grivelke.
Sneg se predira. Ante se vzpenja, dokler se
vrv ne izteče, s Petrom mu slediva. Snežišča
niso strma, toda korak, ki se predere včasih
do kolena, daje simboličnemu varovanju na
lednem kladivu še bolj nerealni poudarek.
VLapljamo se v bele megle, ki nas počasi zajemajo.
»Za nekaj ur smo dobri.« reče Ante, ko gledamo
navzdol v kadeči se kotel.
»Pozno popoldne se bo razkadilo, kot vse te
dni.« si mislim.
SrečJia gora
Foto: A. Mahkota
»Led v Heckmaierjevem ozebniku bo glede
na razmere na snežišču nesiguren, varovanje
nas bo zamujalo.« pogumno povem. »Gremo
čim hitreje čez skale« odvrne.
Vsi trije vemo. da imamo zelo malo klinov za
kopno skalo, upamo na nemško izstopno varianto
v desnem rebru, še bolj na skrajno desno
klasično Lochmaterjevo smer. Anteju popolnoma
zaupam, za prijatelja Wolfganga Štefana
pa vem. da ima najkrajše čase v dolomitskih
diretissimah. Nobeden ocl njiju ne
potrebuje galerije klinov za napredovanje v
prostih ekstremnih razteza jih; v granitu, ki
je ostal za nami, nista potrebovala klinov.
Sedaj še ne vemo. da zadnjikrat vidimo rumene
zajede in poči nad nami. da se meglena
koprena. ki nas zagrinja. tri dni ne bo pretrgala.
da bomo plezali neocenljive težave, ki
se nam bodo le zaradi absolutne izurjenosti
plezalcev zdele lažje.
Ante pleza naprej po snežiščih. Nihče več ga
ne bo zamenjal. Doseže ledene, mokre skale
robne poči med snežiščem in steno. »Prvi
klin sem našel,« pravi in le mrk ukaz in danes
prvi udarec kladiva ob železu govori o težavah.
Cez leden previs in skozi mokro poklino
sopiham za daljnim glasom pred seboj.
Po 40 metrih mi sledi Peter. Čakati ga moram
nekaj metrov pod Antejem, da izbije
klin. Nogo, naslonjeno s prednjimi zobmi na