Oktober - Planinski Vestnik

meteorologije in zdravstva, iz planinske zgodovine
in narodopisja, poezije, lirike in proze,
v daleč največji meri pa potopisnih člankov
iz Julijskih, Savinjskih ter Centralnih in Zahodnih
Alp, Karavank, gora Jugoslavije in
izven nje. Med potopisi posebej omenjamo
opise številnih prvenstvenih plezalnih tur v
naših planinah. Znana so številna imena planinskih
pisateljev, ki so se pojavila v desetletjih
Tominškovega urednikovanja. Naj
omenimo samo nekatere: ideologa, plezalca
in praktika Franceta Avčina, urednika, potopisca,
kritika in organizatorja dr. Arnošta
Brileja, zgodovinarja Valterja Bohinca, oznanjevalko
lepot naših gora po angleškem svetu
gospo F. S. Copeland, prvenstveno plezalko,
prevajalko, triglavsko kronografinjo
Miro Debelakovo, pesnika in potopisca Antona
Debeljaka, dovzetnega in čustvenega
opisovalca gora in doživetij Janeza Gregolina,
potopisca Branimira Gušiča, potopisca
in Jugovega prijatelja Zorka Jelinčiča, prvenstveno
plezalko Pavlo Jesihovo, prvega
alpinista, nadpovprečnega, psihološko poglobljenega
pisatelja razgibanih doživetij, prvenstvenega
plezalca Klementa Juga, prvenstvenega
plezalca in urednika -Našega Alpinizma«
Mirka Kajzelj a, prvenstvenega plezalca
in gorskega reševalca Pavla Kemperleta,
mladinskega vzgojitelja, pisca raznih del na
polju planinstva, vodnika mladine, potopisca
Pavla Kunaverja, plezalca, smučarja, pisatelja
številnih blagoglasnih, pesniških opisov
prirode in človeka Marjana Lipovška, potopisca
in opisovalca domorodca gorskega vodnika
Evgena Lovšina, ideologa in potopisca
geografa Ceneta Malovrha; od starejših naj
omenimo kartografa, sodelavca pri Brilejevih
vodnikih, zaslužnega planinskega organizatorja
in pisca Vilka Mazija, tako tudi Antona'Mraka
in Slavka Peršiča. Iz generacije
prvenstvenih plezalcev med obema vojnama
je treba postaviti na prvo mesto opisovalca
plezalnih tur »zlate naveze«, ideologa in organizatorja
dr. Miho Potočnika, glasilca lepot,
doživetij, prvenstvenih plez, opisovalca
domačega človeka in njegovih usod v Savinjskih
Alpah Borisa Režka, prvenstvene plezalce
Stanka Tomiška, Vladimira Topolovca,
zimskega alpinista in organizatorja Uroša
Zupančiča in drugih. Ne smemo mimo dr.
Jakoba Prešerna, ki se je bil posvetil posebej
krajepisju, dr. Jožeta Pretnarja, dolgoletnega
predsednika SPD, pisca organizacijskih,
ideoloških in društveno-razvojnih člankov,
ne mimo fotografa Slavka Smoleja, pesnika
Ludvika Zorzuta in prirodoslovca Jožeta Zazule.
Povsem nepopolna je ocena planinskega
pisatelja Josipa Westra, če omenimo samo
njegove številne potopise, polne lastnih dojemanj
prirode, zgodovinskih dogodkov, ideoloških
razmotrivanj, vse to pa povedano s
tehtano, izklesano slovensko besedo.
Ce imamo pred očmi število in kakovost zgoraj
omenjenih in še drugih sodelavcev pri
Planinskem Vestniku, ki so Josipa Tominška
cenili in spoštovali, je nedvomno resnično,
kar je napisal o njem Tine Orel: »Bil je rojen
za to, da planinstvo harmonično povezuje
s kulturno tvornostjo, zvest večnemu prizadevanju
človeštva, da slehernemu dejanju
vdihuje tudi duha in s tem tudi planinskim
storitvam daje vsaj relativno trajno vj-ednost.«
Tominšek je bral vse poslane mu članke s
posebno pažnjo na »grde napake«, ki grešijo
proti oblikoslovju (slovnične napake). Prispevke
je imel za »šolske naloge«, ki jih je
popravljal, preoblikoval, črtal in dostavljal
ne samo tam, kjer je bilo »brez upa zmage«,
večkrat tudi tam, kjer tuja beseda m bila
umestna. Imel je sebe za soodgovornega pred
javnostjo za članek, ki je z njegovo odločitvijo
zagledal beli dan. Pri svojih posegih je
šel v terminološka in frazeološka področja in
se dotikal celo stila. Tako pravi sam o prvencu
Klementa Juga »Trije krti v snegu«:
»Spis sem vsestransko ugladil, odpravil, ali
popravil banalnosti in spisal nekaj odstavkov
na novo in po svoje.« Ko beremo o tem popravljanju
Jugovih mladostnih porednosti,
nam je samo žal, da nimamo njegovega spisa
tudi v izvirniku, ker bi nam povedal veliko
več o Jugovi notranjosti, o vsem, kar označuje
doraščajočega človeka s tolikšnimi perspektivami,
kakor pa v Pl. V. 1922 izišli frizirani,
z nazori umirjenega, pedantnega profesorja
pogašeni žar Jugovega prvenca.
Mladi Jug se Tominšku ni mogel tako postaviti
po robu kakor Tuma, ki ni dovolil prav
nobenih sprememb v svojih spisih. Jug
prava:... »le črtajte odstavke, ki so odveč ...
Rad pa bi, da mi svoje razloge pojasnite pri
tem, da jih bom mogel pozneje upoštevati,
če ne bom imel drugih, tehtnejših razlogov
proti njim.«
Seveda, zgoraj povedano ne velja za vsakogar.
Mnogi članki so bili potrebni robote, ki
o njej pripoveduje Tominšek. Uroš Župančič.
eden od zelo pogostih piscev, je bil na
primer nedvomno med njimi. Menimo, da bi
bila Tominškova zapuščina, ki se tiče poslovanja
in dopisovanja urednika s sodelavci
izredno zanimivo gradivo k naši planinski
kulturni zgodovini, če je ni uničil v Mariboru
leta 1941. nemški okupator.
Hvaležen sem uredniku Tominšku, da je je
mnogim, tako tudi mojim prvencem odprl
vrata v javnost z naslednjimi besedami na
razglednici s triglavsko rožo: »Dragi! Naj
Vam povem, da sem z Vami zelo zadovoljen.
Vašo pot na Jalovec bom skušal čimprej
predložiti javnosti, zaradi pota in zaradi opisa.
Tudi Vaš nagovor na hudomušnega Janka
Mlakarja je umesten; prav ima on, s poleta
hudih muh; prav imate tudi Vi — ej, ko bi
jaz imel časa in prilike, da bi šel z Vami. Pa
sem moral postati samo duševni delavec.
Iskrene pozdrave Dr. Josip Tominšek«. To je
bilo leta 1937! Čudoviti svet planinskega leposlovja!
Podoživljanje srečnih dni! Odkrivanje
tajnosti prirode in človeka v gorah od
»Triglava in njegove soseščine« preko »Valentina
Staniča, našega prvega alpinista« do
»Gorskih vodnikov v Julijskih Alpah« —
dolga pot, a nezamenljiva za katero-koli