Oktober - Planinski Vestnik

zato prisrčnejši. Kmalu so Avstrijci pozabili
na jezo zaradi predpisov in odredb, v spremljevalcu
pa so spoznali sijajnega tovariša.
Vodja tabora je bil Ferdinand Kropf, ki je
1. 1934 emigriral v SZ. Čeprav Avstrijec, jim
ni dovolil povzpeti se čez severno steno Svjetgar
Tau, ne zato, da bi Avstrijcem odžrl
prvenstvo, ampak zato, ker po predpisih niso
mogli zbrati reševalne naveze, ki bi z vznožja
spremljala plezalce. Vodja tabora pa odgovarja
za varnost ljudi, ki jih sprejme v tabor.
Zato je Kropf ponujal Avstrijcem le lažje
ture v bližini tabora. Po dolgem barantanju
so le izmešetarili prvenstvo preko severne
stene Ullu—Kara—Tau seveda v spremstvu
dveh Rusov. Brašna so vzeli za 20 rubljev
na moža na dan, računali so, da bo tura
trajala 3 do 5 dni. To je zneslo tak oprtnik,
da bi se tura podaljšala na 6 dni. Zato so
Avstrijci pustili velik del brašna v šotoru pri
prvem bivaku. Spremljevalec Jura pa jim je
vsilil zlepa in zgrda, s silo in zvijačo pet
štruc, 15 konserv, 2 kg suhega mesa in 25 jajc,
da bi jih stena ne zlakala. Drugi spremljevalec
Oleg pa ni bil tako silen in imel je
dober apetit, poleg tega pa je kot boljši alpinist
vedel, kakšno oviro pomeni teža na hrbtu
za alpinista. Ob dveh zjutraj so Avstrijci odšli
v svojem stilu, Rusa pa sta imela nalogo, da
jih ves čas opazujeta. Opravili so turo z enim
samim bivakom, predpisana sta bila dva. Ko
so to sporočili Kropfu, pravijo, da se mu je
s srca sprožil ne kamen, ampak kar kamniti
plaz.
Kmalu nato so z ledenika Ščeldy stopili v severozahodno
steno Pik Ščurovskij. da bi ponovili
rusko smer. Sprva so jo podcenjevali,
kmalu pa so spoznali, da so Rusi dostojno
nadaljevali izročila predvojnih najtežjih
vzponov v Kavkazu. Smer primerja Vanis
severovzhodni steni Piz Badile, južnemu grebenu
Aiguille Noire in jo ocenjuje s IV, -hV
in VI. Preplezali so z »nemškega« bivaka
(3200 m) še severni greben Užbe (4694 m). Tudi
tu so leningrajskemu zdravniku Olegu Iljinskemu
vsilili svoj stil in tempo in bilo mu
je kar všeč. Razumeli so se dobro, pravi
Vanis, mimo vseh nacionalnih in ideoloških
meja. »Posamezni Rus občuti gore kakor vsak
drug — kljub množičnosti, tehnika je lahko
različna, človek pa je enak tu in tam.« Dalje:
Vse, kar pride v Kavkaz, je takoj razdeljeno
na alpiniste in turiste. Alpinisti so »višja
rasa«, turisti, »parias — kasta«.
Zanimiva je Vanisova opomba na Kropfa,
ki se ni dal zmehčati pri turah, niti če so
potrkali na njegovo avstrijsko srce. Na Gumači
(3805 m) jim je »kazala pot« njegova
žena Klara in ker se je napram njim vedla
zelo strogo, so jo postrani gledali, posebno
ker je bila poosebljena agilnost in so se tako
še bolj čutili ogroženi v svoji osebni svobodi.
Res pa je, da je vse formularje sama spolnila,
izbrala v skladišču najboljše konserve,
tovorila najtežji nahrbtnik, prevzela komando
tudi pri kuhi, tako da se je Vanisu kar sanjalo
o svobodi v Haindlkaru. Ni jim dovolila,
da bi se z vrha po lahnem snegu podričali
ob cepinih. »Njet,« je dejala Kropfovka.
Vdevati so morali isto gaz, a ne samo na snežiščih,
tudi po izhojeni poti v gozdu jih je
vodila Klara v koloni. »Lepo je biti vojak,«
je z obešenjaškim humorjem nekdo to hojo
v koloni kritiziral. Ko pa jih je naslednjič
povabila na privatno južino in jim celo oprala
srajce, so spoznali v njej dobrega tovariša
z gora in so se kar težko ločili od nje.
S klimo so bili zelo zadovoljni, posebno s
toplimi nočmi. Vanis hvali tovarištvo ruskih
alpinistov. Ce zagleda počivajoča naveza vračajoče
se moštvo, ga pričaka s kakaom, če
se vrača s ture, prepušča vso preostalo hrano
tistim, ki gredo na turo i. p. Ironično pa
omenja ruske kamione, ki jih uporabljajo za
prevoz iz tabora v tabor. Izredno mu je všeč
tabor Advl-Su, ki je najmodernejši. Tu so
videli pri vaji 50 mladih alpinistov-začetnikov
na ledeniku. Ironično govori o velikanskih nahrbtnikih.
tudi 16-letno dekle mora prtiti šotor,
spalno vrečo in celo sveženj drv, kajti začetniki
ne dobe bencinskega kuhalnika. Tako
pač preizkušajo mlado voljo. Ker si tudi čevlje
dobivajo v taborih, so žulji na nogah nekaj
običajnega, a prav tako tudi to, da jih mladina
prenaša stisnjenih zob.
Ko so šli na Dongosorun, je bil Vanis priča,
kako ruske naveze dokažejo, da so prišle na
vrh: tudi globoko izpod snega izkopljejo konservo
v možicu in prineso v tabor listek naveze,
ki je bila pred njimi na vrhu. Avtoriteta
predložene maršrute v taboru je popolna,
spremeni jo naveza le, če dobi drugačno
povelje.
Werner popisuje vzpon na južni vrh Užbe
v družbi ruskega alpinista in alpinistinje, ki
sta s tem vzponom dobila naslov »mojster
športa«. Oba Rusa sta se dobro izkazala, posebno
v slabem vremenu, ki je nastopilo.
Werner prizna, da je bila ena od opasti v
škrbini najtežja, kar je prebil v gorah. Bivakirali
so privezani na strmem stebru na ozki
polici, medtem ko jih je zasipal nov sneg.
Naslednjo noč so bivakirali v sestopu v severni
steni. Werner priznava, da je slabo spal
zaradi misli, kaj jih čaka naslednji dan. Za
180 m višine so pri sestopu v novem snegu
potrebovali 14 ur in nastopili že peti bivak
v Užbi. Kuhali so si kašo in se hranili največ
s suhim sadjem. Ko so prišli po skrajnih naporih
v tabor, so jih slavili kot prave himalajce.
Werner govori o turi kot o svojem alpinističnem
višku. Cele raztežaje snežišč so delali
pri naklonini 50° in to pri 30—50 cm
novega snega. Ker je tura trajala 172 ur, so
dali iz sebe prav vse. Werner je bil v Kavkazu
16 dni, od teh jih je 12 prebil v bivakih.
Hans Schwanda popisuje kavkaški Dauphine
Belala-Kaja. Kropf mu je dal za spremstvo
Marino Garfovo, hčerko znanega ruskega alpinista
in letalskega konstruktorja. V Besengiju
je spremljala Johna Hunta in velja za
izkušeno alpinistinjo. Ženske so tu popolnoma
enakopravne, brez predsodkov. Severno steno
Belala-Kaja so plezali »v strelcih« zaradi padajočega
kamenja. Pri sestopu je Schwanda
demonstriral spuščanje z vrvjo z Dulferjevim