Oktober - Planinski Vestnik

potrebe po njej, saj vodi že oddavnaj od
vikrškega studenca čez prijetno gozdno teraso
Zatrepa in Zgor. Kuhinjo v Sedlo dosti
zložna pot, po kateri so hodili domačini k
cerkvenim opravilom na Gori. Nič zato, če
bivši lastnik Zatrepa, smledniški baron Lazzarini,
pod nobenim pogojem ni dovolil markiranja
te poti po svojih parcelah, nje uporabe
pa tudi izletnikom ni mogel preprečiti.
Stara je tudi Kovačeva pot, ki poteka iz Vikrč
po severnem pobočju Grmade in se izteka v
še starejši kolovoz iz Zavrha, rojstne vasice
»Triglavskega župnika« Jakoba Aljaža (1845 do
1927). V ta kolovoz pridrži nekoliko nižje od
pisarniške strani tudi mnogim Ljubljančanom
znana dokaj zložna pot Cez Peske.
Ker smo že pri starih poteh, naj omenim še
dve: skaručensko, ki jo je po prvi svetovni
vojni markiral domačin, znameniti koncertni
mojster Matej Hubad, in šmartinsko, ki je
povezana z romarsko. Novejše poti, ki so
nastale šele po zadnji vojni, bom obravnaval
kasneje.
Vrnimo se zdaj še k nekaj starim in zanimivim
prijateljem Šmarne gore iz časa med
obema vojnama.
S prof. Westrom smo se že nekoliko seznanili,
pa ga bomo še srečali, zakaj Šmarna gora je
bila zadnja, od katere se je poslovil. »Mislim,
da sem že sto in stokrat pripešačil nanjo,« je
zapisal v Planinskih spominih in zapiskih iz
1. 1953. 17 Koj zraven pa pristavlja: »Saj sva
si bila s pokojnim dr. J. C. Oblakom določila
normo: letno vsaj tridesetkrat na Šmarno
goro! Tega števila sem se vse zadnje desetletje
pred drugo vojno vestno držal, dr. Oblak
pa me je celo prekašal.«
Tako smo zdaj pri dr. Iceju, kakor so pod
tem vzdevkom dr. Oblaka mnogi poznali.
(Pred par leti nas je pozabaval hudomušni
Stane Hribar s posrečeno črtico: Kako je
pokojni Ice hlače šival pri Trentarju.) Dr.
Oblak je bil že od nekdaj hudo svojeglav.
Tudi kot planinec. Markiranih poti se je izogibal
kakor vrag križa. Tako je tudi na Šmarno
goro in z nje večinoma ubiral svoja pota
in skoraj zmerom sam. Največkrat je prilezel
na vrh po vzhodni strani, tam, kjer
poteka danes Partizanska pot. Posluževali so
se je namreč partizanski kurirji, znamenje,
da je bila dosti skrita in zato razmeroma
varna. Poznal jo je le redkokak domačin iz
Šmartna. Verjetno jo je v gornjem koncu,
kjer je dosegla cerkevni svet, utrl šele dr.
Oblak. Saj je v pikri oceni Badjurovih »Sto
izletov« 18 zapisal: »Zame bi pot izgubila svoj
čar, ako bi jo našel v kakem ,vodiču'... In
bogme, te moje poti, ki gredo večkrat kar
čez drn in strn, so mnogo lepše in zanimivejše,
kakor vse zaznamenovane, rekel bi polizane!«
Pomudimo se za trenutek pri »rekorderju
Šmarne gore«, kakor po pravici imenuje pisec
osmrtnice Rajka Justina (1865—1938), kustosa
botan. inštituta na ljublj. univerzi. 1 « Dolga
" PV 1954, 251 — PV 1959. 454.
'» Jutro 1930. št. 53.
" PV 1938, 257.
leta pred zadnjo vojno so sleherno jutro srečavali
ljudje, ki so hiteli v službo po cesti
od Tacna proti Vižmarjem, drobnega, že nekoliko
upognjenega in vase zamišljenega
možička v hribovski obleki in z ohlapnim
oprtnikom na plečih. Delavci, ki so prihajali
v bivšo tovarno »Seta«, so pozimi dostikrat
opazovali samotno lučko, ki je počasi bingljala
vkreber po Spod. Kuhinji, kjer je bila
še trda tema. Nihče bi ne verjel, da prihaja
ta molčeči popotnik peš iz Ljubljane, pa ne
morda iz bližnje Šiške, ampak iz prav nasprotnega
konca, izpod Golovca. In še manj
bi razumel, da prevali to pot na Šmarno goro
in nazaj točno 365 krat na leto, v vsakem
vremenu, ne da bi imel od tega kak materialni
hasek, torej iz gole ljubezni do prirode.
Da, takega »konjička« je imel Rajko
Justin dolgo vrsto let, vse do svoje tragične
smrti na Triglavu. In če je bil kdaj nujno
zadržan, je zamujeni obisk nadomestil naslednji
dan z dvakratno potjo! Zares rekord,
ki mu ga zlepa kdo ne bo izpodnesel.
Še enega zvestega obiskovalca Šmarne gore
izpred zadnje vojne naj se na kratko spomnim.
To je bil univerz, profesor dr. Metod Dolenc,
visok, plečat hrust, pa obenem dobričina, da
malo takih. Ko ga je jeseni leta 1941 po težki
bolezni iztrgala smrt širokemu krogu njegovih
prijateljev in znancev, mu je dr. Fr. Skaberne,
ki ga je največkrat spremljal, napisal prisrčen
nekrolog 20 , iz katerega povzamem samo
nekaj najznačilnejših stavkov: »Na Šmarni
gori smo prisedali k ,marjašarjem' in bili
skupno veseli in živahni, da nas včasih ni bilo
ugnati. Dolenec je tako ljubil to goro, ki
zaradi neposrednega prehoda iz ravnine v
strmi breg da telesu in mišicam zadosten
razgib, nudi krasen razgled in ima gostilno,
ki ji ni para na hribih, da je tudi četrtke
uporabljal za izlete na Goro in jih prebil v
družbi .ričetarjev'... Na koncu leta je Dolenc
nekaterikrat s ponosom izkazal po 50 obiskov
Šmarne gore in še več. Ljubil in izvrstno
poznal je rastline — natura maxime miranda
in minimis! Za vsako je na prvi pogled povedal
ime v slovenskem, nemškem in latinskem
jeziku. Na Šmarni gori je vedel za
špranjo v skali, iz katere je zgodaj spomladi
pognala znana grebenuša (Polygala Chamaebuxus),
ki jo ljudje poznajo pod imenom
ramšela ali ramšel in ima rumene ali lilaste
cvetove.«
Nekaj ,ričetarjev' sem osebno poznal tudi jaz.
Bila je to vesela kampa ljubljanskih upokojencev,
ki je šla v živahnem razgovoru vsak
četrtek mimo moje hiše v Vikrčah, na Goro
ali pa z Gore grede. Sami med sabo so se zvali
,četrtkarji', pa tudi drugi so jih večinoma
tako imenovali. Na povratku jih je bilo že
od daleč slišati, prav mladeniško razpoložene.
Vedno nasmejanemu Furlanu, ki je še Janka
Mlakarja učil na Grabnu, in je bil starešina
te bratovščine, nihče ne bi prisodil, da- se
bliža devetdesetim. Natanko tako vzravnan
je stopal, kakor je narisan kot c. kr. korporal
PV 1942, 29.