Oktober - Planinski Vestnik

nosti za slovensko planinstvo bi bila prav
gotovo potrebna cela knjiga. V tesnem
okviru, ki ga dopušča objava v Planinskem
vestniku v zvezi s 70-letnico Planinske zveze
Slovenije in hkrati Planinskega društva
Ljubljana-Matica, pa se moramo pač omejiti
samo na nekatere najmarkantnejše dogodke
in podatke iz njegovega življenja in dela za
planinstvo.*
Mlada
leta
Dr. Fran Tominšek (rojen 1. 1869) je bil
kmečki sin. Svojo prvo mladost je preživel
na domu, p. d. pri »Portu« na Slatinskem
griču v planinski okolici Gornjega grada. V
svojem »Pogovoru z urednikom«, ki je bil
priobčen v jubilejni številki 6—7 Planinskega
vestnika 1. 1933, priznava vpliv doma in
mladih let na poznejši razvoj človeka, in
pravi sam o sebi: »Skoraj lahko rečem, kakor
se glasi pesem: ,Jaz sem gore sin'. Ljubezen
do gibanja v prosti naravi, čut za lepoto gorskega
sveta sem pač dobil od svojega doma.«
Gimnazijske študije je dovršil v Celju. Od
doma do tja in nazaj na počitnice je moral
hoditi po 8 ur peš in je že kot dijak postal
dober »popotnik«. Med počitnicami je obiskal
Logarsko dolino, potem pa je 1. 1888, kakor
pravi sam, »zapeljal« brata Jožeta in splezala
sta čisto sama na Ojstrico, kamor v
tistih časih ni bilo potov ne markacij. Po
končanih pravnih študijah v Gradcu leta
1892 (bil je na gimnaziji in univerzi odličnjak),
si je izbral odvetniški poklic ter se
je po praksi v Celju preselil v Ljubljano, kjer
je imel od leta 1895 dalje odvetniško pisarno.
Vstop v SPD in aktivno delo do l. 1914
Pomembno in za bodoče aktivno delovanje v
planinski organizaciji verjetno odločilno je
bilo za dr. Tominška njegovo srečanje z župnikom
Aljažem na Triglavu 18. 8. 1900. Takrat
je uradni geometer na Kredarici ugotavljal,
ali stoji Triglavska koča na svetu SPD ali
verskega zaklada, ki je bil pod vplivom nemškega
»Alpenvereina«. Z Aljažem je bil kot
pooblaščenec Osrednjega odbora SPD tudi
nadinženir Žužek. Bila je resna nevarnost,
da bi bila ugotovitev za SPD neugodna, kar
bi imelo za posledico izgubo te najlepše naše
planinske postojanke v korist narodnih nasprotnikov.
Dr. Tominšek se je pridružil pooblaščencema
SPD in krepko sodeloval v
korist društva. Ugotovitev meje je bila ugodna
za SPD. Osrednji odbor je na seji 17. 9.
1900 izrekel toplo zahvalo Aljažu, nadinž.
Žužku in dr. Tominšku ter zadnjima dvema
podaril za spomin na uspešno intervencijo
sliko na steklu Triglavske koče.
a Viri: Zapisniki o občnih zborih, skupščinah in
odborovih sejah SPD. Planinski Vestnik, zlasti v
njem objavljeni članki dr. Frana Tominška in
Janka Mlakarja, zapisniki o kongaesih in sejah
odbora Zveze jugoslov. plan. društev in razna planinska
literatura.
Zaradi tega so postali v OO pozorni na dr. Tominška.
Ze na prihodnjem občnem zboru
SPD 15. 3. 1901 so dr. Tominška per acclamationem
izvolili v odbor. S tem se je začelo
njegovo aktivno delovanje v SPD.
Časi, ko je vstopil dr. Tominšek v OO SPD,
so bili za društvo zelo kritični. Zahtevali so
odločne, pobudne in požrtvovalne delavce v
osrednjem društvu v Ljubljani in tudi na
terenu.
Nemško planinsko društvo (D. O. Alpenverein)
se je po svojih sekcijah (Kranjska v Ljubljani,
v Celju, v Beljaku in Gan Karavvanken)
vgnezdilo s kočami v Triglavskem pogorju
(Deschmannhiitte, Mariatheresienhiitte,
Siebenseenhtitte, Hubertushiitte v Vratih,
Baumbachhiitte), v Karavankah (na Golici,
Kepi in Valvasorhiitte pod Stolom) in v Savinjskih
alpah (Piskernik v Logarski dolini,
koča na Korošici in Zoisova koča na Kokrškem
sedlu). Nadelovalo in zaznamovalo je po
naših gorah pota ter jih opremljalo z nemškimi
napisnim tablami in kažipoti. Alpenverein
je na vso moč oviral delovanje in
razvoj SPD bodisi s svojim vplivom na lastnike
sveta, zlasti na verski zaklad (zgled
Triglavska koča!), pri pridobivanju sveta za
gradnjo koč in dovoljenja za napravo in markacijo
potov, bodisi z lažno in obrekljivo propagando,
napadi v nemških časopisih itd.
Pravkar pa se je pripravljal na akcijo, da
bi zavzel še nadaljnje predele naših gora
zlasti v okolišu Trente in Koritnice.
Ob nastopu dr. Tominška že stojita v trdi
borbi z nemškim navalom na slovensko planinsko
zemljo Fran Kocbek v Savinjskih
alpah in župnik Aljaž v Triglavu. Osrednji
odbor v Ljubljani je dotlej pod vodstvom načelnika
Orožna opravil obilno in uspešno delo.
Pri tem so krepko sodelovale tudi nekatere
podružnice (savinjska, radovljiška). Toda nastopili
so taki časi in take nove naloge, da
jim OO ni bil več kos. Treba je bilo zagrabiti
neposredno na terenu v tesni povezavi s
tamošnjimi sodelavci in domačini, zlasti z
ljudmi, ki so odločali, komu se da svet za
gradnjo planinske postojanke in dovoljenje
za napravo in zaznamovanje potov, dalje z
ljudmi, ki bi sodelovali kot vodniki in izkušeni
poznavalci terena. V dr. Tominšku je
pridobil osrednji odbor prav tako moč, ki
mu je bila potrebna za tako težke nove
naloge.
Že na seji 19. 4. 1901 se je OO odbor lotil
sistematične ureditve in razdelitve dela s tem,
da je ustanovil odseke in referate: gospodarski,
markacijski, pravni (dr. Tominšek in
dr. Forster), blagajniški (Ogorelec in dr. Tominšek)
reklamni in Planinski Vestnik, meteorološki,
amatersko-fotografski, tajništvo in
vrhovno nadzorstvo (Orožen, dr. Tominšek,
dr. Forster in Laharnar).
Dr. Tominšek je takoj in krepko zagrabil za
delo v odboru, kjer se je hitro občutila njegova
navzočnost. Ze na prihodnjem občnem
zboru SPD 2. 3. 1902 so ga izvolili za namestnika
načelnika Orožna.