Alija Košir (1891–1973) - Zdravniška zbornica Slovenije

ZavodnikZdravje,naše največje bogastvoAnton GradSlovenci najbolj cenimo zdravje. Vsaj tako pravijorezultati anket. Koliko pa Slovenci cenijo svojezdravnike, ki skrbijo za njihovo zdravje? Upam sitrditi, da bolniki zelo cenijo svoje zdravnike. Tisti pa,ki imajo le slučajna srečanja ob odobritvi bolniškegadopusta, in tisti, ki redko prestopijo prag ambulante,imajo ne samo slabo, temveč že kar sovražno mnenje.Naj opišem nedavni dogodek, ko sem prodajalki vtrgovini, ki me je prvič videla in se ji ni sanjalo, da semzdravnik, povedal, da se mi je pokvaril aparat, kar seglede na servisno knjižico nikakor ne bi smelo zgoditi.Nato mi prodajalka odvrne: »Da, imate prav. Lahko sepritožite proizvajalcu, a saj veste, da proti firmam nične morete. To je tako kakor proti zdravnikom. Vsajtako pravijo. Sama sicer ne vem.« Njena opazka me nizačudila. Nenehno ponavljanje delnih resnic preide vponavljanje polresnic in le še korak je do pavšalnegaposploševanja neresnic. »Neresnico je treba ponavljatitoliko časa, da postane resnica.« Tako nekakoje zapisal v svoj dnevnik Joseph Göbbels, minister zapropagando tretjega rajha.Naj kot primer navedem mesečno lestvico javnih»zaslužkarjev«. O groza vseh groz! Sami zdravniki!!!Saj so hujši od dacarjev, se širi ljudski glas. A še nikolinisem videl, da bi vsemogočni mediji objavili, kolikšenje neto zaslužek v dežurni uri. O naših dežurstvihimajo laiki zelo izkrivljeno mnenje. Najblažje je, dasamo sedimo ali celo ležimo in poslušamo žvenketevrov, ki skačejo v naše denarnice. Pred leti mi je nekanovinarka nekako obtožujoče rekla, da tudi ona dežura,in to brezplačno. Namreč, če je kakšen pomembendogodek, mora biti dosegljiva, da napiše poročilo otem. Povabil sem jo v svoje dežurstvo na urgenco, aje ni bilo. V dežurstvu sem doživel kar nekaj fizičnihnapadov; verbalni so seveda nekaj vsakdanjega.V enakem času moja tedanja prijateljica policistkani doživela nobenega fizičnega napada. Toda nekajdrugega je veliko bolj hudo in neprijetno od verbalnihali celo fizičnih napadov: čeprav že več kot leto dnine dežuram več, me preganjajo misli, ali sem res vsein prav naredil v dobro bolnikov, ki sem jih gledal vdežurstvu.Zakaj smo zdravniki grešni kozli? Zato, da zdemagoškimi izjavami o enakih želodcih politiki inzavarovalničarji mečejo pesek v oči množicam, dane vidijo zgrešene zdravstvene politike v zadnjih 30letih, kolikor časa iz žabje perspektive kot »insider«na lastni koži doživljam recidivno-remitentne zagonejalovih reform. Politiki (in zavarovalničarji) ljubijopotrpežljive, ubogljive povprečneže. Toda, ali smozdravniki povprečneži? Ne, nikakor ne. Za zdravniškipoklic smo se ne samo odločili že v osnovni šoli,temveč se je tedaj začelo več kot dvajsetletno garanjedo specialističnega izpita, nato pa stalno izobraževanje.Vedno smo bili med najboljšimi v šoli, da smozbrali dovolj točk, da smo sploh lahko prestopili pragmedicinske fakultete. Nato šest let študija, veliko večvaj kot na drugih fakultetah, na gore knjig v tujemjeziku. Nato specializacija v tistem življenjskem obdobju,ko si vrstniki ustvarjajo dom, družino. Ali se jekdo vprašal, kako se počuti mlada mamica, zdravnicaspecializantka, ko v ponedeljek zjutraj zapusti jokajočeotroke in šteje dneve do petka, ko jih zopet vidi? Če vpetek in za vikend ni dežurna v domači ustanovi, seveda.In nato zaradi zaslužka za nadurno delo poslušaočitke o lahkem zaslužku! Študij od izpita do izpita,112 Revija ISIS - Avgust/september 2010