Alija Košir (1891–1973) - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineProf. Pavel Lunaček (v sredini) z medicinci na vrtu Porodnišnicev Ljubljani dne 16. marca 1952.ki si jih je zadal. Družina, iz katere je izšel, je bila že več rodovzelo ustvarjalna. Njegov ded Jernej Lunaček je prišel na tedanjoKranjsko v štiridesetih letih 19. stoletja iz čeških Boskovic. Kottehnično izobražen človek je na Kranjskem montiral prvo parnožago in sodi v poglavje naše tehnične kulture. V tistem času je karprecej Čehov prišlo v današnjo Slovenijo s specifičnimi znanji,ki jih tu ni bilo. Na Notranjskem si je kupil posest z gozdovi, prihiši pa so imeli tudi pošto in trgovino. Družina Lunaček je bilav Loškem Potoku zelo spoštovana, kar se odraža vse do današnjegačasa. Kasneje je na posesti ostala njegova teta MatildaLunaček. Družina si je že davno zaradi zaslug pridobila plemiškinaslov. Pavel Lunaček je zelo rad zahajal v ta kraj, kjer je vzljubilgozdove, kar je botrovalo njegovi prvi študijski izbiri – gozdarstvu,ki ga je začel študirati v Zagrebu in ga prekinil, ko se jedokončno odločil za medicino, vendar je znal znanja, ki si jih jepridobil tam, spretno uporabiti med 2. svetovno vojno, ko je snovalkonspirativne partizanske bolnišnice. Oče Aleksander je bilravnatelj šole v Šentrupertu na Dolenjskem in vzor pedagoškimdelavcem. Bil je v odboru za šolstvo takratne Avstro-Ogrske, kjerso oblikovali etične norme, ki naj bi se jih držali šolniki in so setikale tudi odnosa učiteljev do učencev. Verjetno je Pavel po njempovzel visoka etična načela. Aleksander Lunaček je bil tudi avtorkar nekaj inovacij na področju čebelarstva in sadjarstva. Izumil jena primer posebno obliko čebeljega panja.Pavel Lunaček je začel študij medicine na takrat nepopolnimedicinski fakulteti v Ljubljani. Ker je obiskoval pred tem realnogimnazijo, ki v predmetniku ni imela latinščine, bila pa je obveza zavpis na medicinsko fakulteto, se je z veliko zagnanostjo lotil študijalatinščine in jo v enem samem poletju toliko obvladal, da mu je bilmogoč vpis. Takrat so na fakulteti delovali karizmatični profesorjikot Janez Plečnik in Alfred Šerko. Patolog prof. Ivan F. Lenart jeporočal o posebnem odnosu med prof. Plečnikom in študentomLunačkom. Prof. Plečnik je nekje zapisal: »Tu pa je študent PavelLunaček, ki se odlikuje s takimi kvalitetami, da visoko presegasvoje vrstnike. Iz tega mladeniča bo še nekaj velikega.«Prof. Lunaček predavatelj v Babiški šoli, 1932.Tu navajam nekaj manj znanih podatkov iz njegovega študijskegaobdobja. V okviru predmeta anatomija je prepariral kožnidel ušesnega polža in ga izluščil iz kostnega dela nepoškodovanega.Preparat je po poročilu prof. Lenarta edini na svetu.Študij je Pavel Lunaček nadaljeval v Zagrebu in Gradcu. V Zagrebuse je ukvarjal z zdravljenjem s hipnozo. Pomagal je nekiohromeli ženski, ki je bila že dalj časa na invalidskem vozičku,da je shodila. Prislužil si je grajo, ker je zdravil, ne da bi imel zato licenco. Med študijem se je v celoti preživljal sam, kar je odnjega zahtevalo veliko samodiscipline in odpovedi. Pri tem ještudijsko blestel in se vpisal v spomin tudi tamkajšnjim profesorjem.V Zagrebu se je pod vplivom učitelja porodništva prof.Franja Dursta odločil za kasnejšo specializacijo, ki jo je opravilpri profesor Alojzu Zalokarju v Ljubljani, nadgradil pa v Parizuna različnih ginekološko-porodniških klinikah v okviru pariškemedicinske fakultete, tudi na kliniki Broca, v letih 1937–38.Iz njegove knjižnice, ki se je le delno ohranila, saj so jo razdejalimed 2. svetovno vojno italijanski okupatorji, je razvidno, daje bil zelo načitan. Našle so se leposlovne in filozofske knjigev francoskem, nemškem, angleškem in italijanskem jeziku.Zanimala ga je tudi vzhodna filozofija in modrost. Imel se jeza konfucionista. Od tam je navdahnjena njegova življenjskamaksima, ki jo delno navajam:Brez globoke ljubezni bosta misel in učenje.Brez klenega plodu, brez plemenitih strmenjbosta misel in učenje brez dobrega sadu.A kdor bi rad nadvladal, ne bo prerasel.Kdor sovraži, bo osovražen.Kdor sramoti, bo osramočen.Učimo se torej s plemenitim stremljenjem,v globoki ljubezni, s prizadevno gorečnostjo v brezosebni dobroti.Kot študent se je družil s filozofom Mirkom Hribarjem, s katerimsta ostala doživljenjska prijatelja. Preko njega se je seznanilz budizmom, ki je bil posebna ljubezen prof. Hribarja.Revija ISIS - Avgust/september 201053