Alija Košir (1891–1973) - Zdravniška zbornica Slovenije

Andrej Šubic, Boris Pintar:Šarucova sliva, monodramaDramatizacija novele Ivana Tavčarja Šarevčeva slivaPred kratkim sta KUD Ivana Tavčarja iz Poljan in založba Modrijanizdala drobno knjižico z letom izdaje 2010, kjer je polegoriginalnega teksta Tavčarjeve novele Šarevčeva sliva in delnegaavtobiografskega zapisa Andreja Šubica objavljeno tudi besedilomonodrame Šarucova sliva, napisano v zapisu, kot je bilo uporabljenopri uprizoritvi monodrame leta 1983. »Kot otrok se veselimizida knjižice,« je pričakovano delo Andrej Šubic napovedalv svojem intervjuju v aprilski številki revije Isis.Andrej Šubic se je lotil dramatizacije novele, prijatelj Boris Pintarpa je s svojo pisateljsko žilico dodal besedila, ki so dopolnilaosnovno zgodbo. Knjižico bogatijo sodobno oblikovane, a vendarpreproste in prisrčno povedne ilustracije Maje Šubic.Andrej Šubic je besedilo novele »prevedel« v poljansko narečje, karmu je bilo po njegovih besedah lahko delo. To mu je mogoče verjeti,saj se je v najbolj dovzetnih mladih letih šolal v krajih ob PoljanskiSori – v Poljanah, Gorenji vasi in nato v Škofji Loki. Tako je lahkoves čas v domačem okolju »ostal na preži za zanimivimi zgodbami,lepimi stavki in mojstri poljanskega narečja. Oči in ušesa so bilanapeta…«, kot je zapisal v avtobiografskem zapisu.V njem tudi razloži vzroke za svojo ljubezen do Poljanske doline, kista mu jo vcepila tako mama kot ata, mama kljub »življenju na roburevščine kot navdušena častilka slovenske literature«, ata pa kot »šuštar,ki je poznal življenjske zgodbe sokrajanov in je bral življenjskezgodbe ljudi iz njihovih ponošenih čevljev«. Ljubezen do Poljanskedoline pa si je poglabljal tudi sam, saj se je »kot potepuška mačkagibal po vasi in drugih krajih«. Poslušal je zgodbe preprostih ljudiin spoznaval njihove usode. S ponosom se spominja ljudi, kot sobili npr. Janez, Jure in Ive Šubic, Anton Ažbe, Ivan Tavčar in šemnogi drugi starejši in sodobni umetniki, ki so vzljubili te kraje injih s svojim ustvarjalnim delom predstavili ožji in širši slovenski inmednarodni javnosti. Navduševali so ga ter še dodatno povezali zdomačimi kraji.V zapisu podrobneje govori o gledališki dejavnosti v Poljanskidolini, o igralcih, ki so z živo besedo ohranjali poljansko narečje,»jezik, ki na odru tako pojoče zveni in v katerem je tako preprostoigrati«. Opisuje svoje začetno recitatorsko in igralsko udejstvovanje,ki ga je povsem prevzelo in zastrupilo po nastopanju v Šentjakobskemgledališču. Naslednji korak je bilo udejanjanje režiserskihambicij. V istem času pa je v njem tudi dozorevala ideja o uprizoritviŠarevčeve slive. Šarevčeva hiša, sliva pred njo ter mehko doHotoveljščice spuščajoče travnato pobočje so se mu že v otroštvuvtisnili v spomin. Dolgo je nosil v sebi sceno za uprizoritev tragičneusode dekleta, preden sta se s prijateljem lotila dramatizacije inscenarija. Leta 1983 so na prvih Tavčarjevih dnevih ob 130. obletnicipisateljevega rojstva v Poljanah v celoti uprizorili monodramo,vlogo Šarevčeve Mete pa je suvereno odigrala Anica Berčič, zavzetaljubiteljska igralka, sicer pa trgovka v Poljanah. Predstavo so čezS knjižne policeeno leto ponovili na prostem pred Šarevčevo domačijo, pozneje paje Anica Berčič nastopila še večkrat, vendar le s posameznimi izsekiiz predstave.Že sama novela kot njena dramatizacija nosita poleg tragičnostitudi vedrino, iskrivost in tudi nagajivost preprostega in pridnegadekleta, ki se je borilo z revščino. Prav ta deloma hudomušen inigriv značaj dela, pa tudi njegova tragika še bolj pristno zazvenijov narečni govorici. Narečja so učinkovita in večinoma razumljivav govorjenju, prijetna so tudi za poslušanje. Njihovo branje pa jezahtevnejše od običajnega teksta. Poljanska govorica verjetno resne sodi med zahtevnejša narečja, ki imajo lahko kopico neobičajnih,manj znanih ali mnogim tudi nepoznanih besed. Kljub temupa tudi teksta v poljanskem narečju ni mogoče hitro prebrati inrazumeti, saj imamo opraviti z besedami, ki imajo drugačne vokale,izpuščene soglasnike ipd. Posamezne besede ali krajši nizi besedlahko postajajo skorajda nerazumljivi (npr. ket de mib adn), kar paceloten stavek oziroma fraza pojasni (npr. Zdi se mi, ket de mibadn dnar kradu). Ko sem prebiral monodramo v narečju, se mi jezazdelo, da besedilu lažje sledim in ga razumem, če si ga beremglasno. Uspešno pisanje besedila v narečju od pisca zahteva dobropoznavanje narečja, življenje z njim ali vsaj ob njem in ustrezenfonografski zapis. In to je avtorjema uspelo.Knjižica bo odigrala več pomembnih vlog. Na eni strani daje enegaizmed ne tako pogostih zapisov določenega literarnega dela vdoločenem narečju. Na drugi strani v avtobiografskem zapisu sicerzelo mimobežno predstavlja pomembne in znane umetnike, ki sodelovali v Poljanski doliniali pa so bili z njo kulturnoin ustvarjalno povezani.Knjižica tudi predstavinekaj podatkov o gledališkemživljenju v Poljanskidolini. Eden od avtorjevihnamenov je tudi znovavzpodbuditi in (p) oživitigledališko dejavnost obPoljanski Sori.In ne nazadnje, knjižicaponovno potrjuje, da somnogi zdravniki pobudniki,poustvarjalci in mnogokratustvarjalci kulturnegaživljenja, kar velja tudi zaAndreja Šubica.Tomaž RottRevija ISIS - Avgust/september 201093