Alija Košir (1891–1973) - Zdravniška zbornica Slovenije

Zanimivoprekrita z debelo pisano volneno preprogo, okrašeno s številnimiarabeskami. V desnem kotu je na tleh stala velika okroglapozlačena kletka z dolgorepo papigo araro. Ob zadnjem oknuskoraj v kotu se je vila zelena aralija, medtem ko je na desnistrani sobe stal na tleh nizek vodomet z visokim curkom, ki jesegal skoraj do stropa. Ob straneh je bil okrašen s fantastičnimilesketajočimi se arabeskami. Trenutek molka, ki ga je povzročilmoj prihod, je nenadoma pretrgala sloka, smejoča se Alisa, kije nosila zlat pladenj z arakom, močno muslimansko pijačo.(Izjemoma so jo to pot pili na zdravje Alise.) Ženska, ki sem jospoznal kot prvo, ko sem stopil v hišo, je bila Alisina mati, kije na pladnju prinesla kandirane mandeljne s kisom in rdečkastimprelivom s tnoškom. Sledila je tradicionalna boza, potemsočna baklava in prava kava. Sobo je poleg jedi napolnilo tudimrmranje številnih glasov. Med gosti je bil zanimiv, petdesetletnierodit, ki se je posebno zanimal za medicinska vprašanja, nakatera naj bi mu pridno odgovarjal. Alisa, ki je postajala vednobolj žareča od sonca, je bila oblečena v svileno temno modrobluzo in iste barve turške hlače, vse v stilu tisoč in ene noči.Nenehno me je zrla, kot bi hotela reči: »Ali je resnica, da sime prišel obiskat?« Zato mi je bilo nerodno, saj nisem vedel,kako naj bi se pri tem zadržal. Iz omenjenih trenutkov meje rešil erodit, ki je živahno pripovedoval, da namerava vsata zbrana skupina v kratkem odpotovati v Turčijo, v svojonekdanjo domovino, kjer bo imela bolj varno in sproščenoživljenje kot tukaj. Vsi so bili namreč Turki. Nastal je neprijetentrenutek molka, kajti čakali so, kaj bom rekel na vse to.Morda je bilo nekoliko provokativno?Iz daljave so se slišali glasovi sandolinke... Ženske, ki sostregle, so to pot nosile na pladnjih nadevanega pečenegajagenčka v medu in piščanca. Nato je vstopila Alisa in miprinesla poln krožnik vseh teh dobrot. Po jedi sem si umilroke z rožnatim moškom. Nato je sledila še sladka jed.Kadija je nadaljeval svojo razlago. Menil je, da je bila dogmatikaislama preprosta. Musliman mora trdno verovati, daobstaja le en sam Bog. Kakor je dogmatika islama preprosta,tako so preproste tudi njegove dogmatične in praktičnezapovedi. Značilnost njihove vere je, da se odločno vmešavav vse pore življenja. Zato je muslimanska duhovščina odnekdaj opravljala bolj svetne kot čisto verske zadeve. Muslimanskacerkev je bila v deželah islama tudi velika gospodarskamoč, je nadaljeval kadija. Pristavil je, da so bili pogledi načloveka na Srednjem in Bližnjem vzhodu že v srednjem vekutočno določeni. Nato je pristopila k meni Alisa in me naprigovarjanje očeta popeljala v sadovnjak. Oče je bil namrečnanj zelo ponosen, zato je želel, da bi ga videl. Na zelenihvejah so viseli bogati plodovi skute, granatnih jabolk, ananasain še česa. Zrak je bil dišeč in topel, čeprav se je ura nagibalaproti sedmi zvečer. In tedaj se je zgodilo: »Doktor, pomagajtemi prosim...« V hipu so ji pritekle debele solze in bridkoje zajokala. Bila je zares očarljivo dekle ali kot so rekliFrancozi »d‘astre de jour«. Nato je dejala: »Od dneva, ko semte zagleda, nisem mogla mirno spati, ker sem mislila, da meti lahko rešiš.« Skušal sem jo potolažit in jo vprašal, zakajjoče. Bila je tako popolna, da me je vsega prevzela... Dejalami je, da jo je oče namenil tistemu trgovcu, ki je sedel tik obmeni. Odpeljal naj bi jo kot tretjo haremsko ženo v Turčijo.Ona pa se je tega bala. Skozi solze mi je zaupala: »Prisegampri Velikem Alahu, da bi ti dala svojo dušo, če bi mi pomagalin me odpeljal od tod. Zvesta sužnja ti bom.« Povedal sem ji,da bom kmalu, že čez nekaj dni, zapustil bolnišnico v Skopjuin se vrnil domov v Ljubljano na študij medicine. Študij je bilnaporen, drag in dolg, pri materi pa bi imel stanovanje, vendarbi poleg študija moral opraviti še kakšno priložnostno delo, dabi se lahko preživljal. Mati vdova mi bo olajšala življenje s tem,ko mi bo nudila stanovanje. Nikakor pa ne bi mogel domovpripeljati še Alise in jo obesiti na materina ramena. Prosil sem,da me razume: tudi jaz gojim do nje posebna čustva, kljub temupa je ne bi mogel zdaj odpeljati s seboj. Ob tem je nenehnoihtela. Srce se mi je trgalo in nisem vedel, kako bi ji pomagal. Vsolzah sva se tiho poslovila...Naslednjega dne sem premišljeval o Alisi in bil prepričan, dabo le tako prav, kot sem ji povedal. Trpka žalost pa mi je stopilav dno srca in žal mi je bilo Alise. Zavedal sem se, da drugačene bi mogel storiti, če bi hotel nadaljevati s študijem medicine.Odpovedati temu pa se nisem mogel, posebej zdaj, ko sem vbolnišnici spoznal, kaj pomeni čar prave rutinske medicine.In tako je napočil dan mojega odhoda. Imel sem vse potrebnedokumente. Dobil sem potni nalog za brzovlak do Beograda inLjubljane. Na peronu v Skopju sem zagledal Aliso. Z žalostnimnasmehom je stopila proti meni in zopet so jo oblile solze. Stalasva in se gledala iz oči v oči. Minute so tekle. Do odhoda vlakaje bilo še nekaj minut, brez besed sva se poslavljala... Vsakdo odnaju je vedel, kaj nama je storiti. Še en zvonec in skočil sem vvagon ter na hodniku odprl okno. Še vedno je stala tam, ihtelater me gledala. Tudi meni je šlo vse bolj na jok... Drugi zvonec...Čutil sem, da se bo v tem hipu odločilo o usodi obeh. V hipu biskočil iz vagona in stopil k njej. Toda tega nisem storil. Že je šelsprevodnik z rdečo kapo... Še zadnji zvonec in vlak se je počasipremaknil... In nato so vagoni drseli vedno hitreje in vednohitreje se je oddaljevala podoba, ki jo je spremljala Alisinapostava. Dvignila je še roko v zadnji pozdrav... Tedaj sem serazjokal...Nato je minilo nekaj študijskih let. Končal sem medicino inleta 1963 je neko zgodnje jutro naznanilo, da so se v Skopjustresla tla in da so se porušile mnoge stavbe in ulice. Ministrstvoza zdravje me je določilo, da vodim manjšo ekipo zdravnikov,sester in babic, kot pomoč nesrečnim ljudem. Z brzovlakomsmo oddrveli proti Skopju. Ko smo prispeli na določenozbirno mesto, so nas skopski zdravstveni organi razporedili.Tako sem stopal med ruševinami, ne da bi vedel, kje hodim, vseje bilo uničeno, stavbe so se sesule... Pred seboj sem nenadomazagledal kamniti okvir, na gladkem kamnu je bila hišna številkanekdanjega Alisinega bivališča... Ozrl sem se naokoli in tihozaklical: »Alisa, Alisa!« Vendar se na moj klic ni nihče odzval.Revija ISIS - Avgust/september 201057