Alija Košir (1891–1973) - Zdravniška zbornica Slovenije

iz zgodovine medicineProf. Alija Košir leta 1951 na proslavi svoje 60-letnice s soprogo (nanjegovi desni) in sodelavci Inštituta za histologijo in embriologijo (IvanRostohar na njegovi levi).Profesor Alija Košir po koncu 2. svetovne vojne vLeningradu.Že v študijskem letu 1920/21 je prevzel predavanja in vajeiz histologije in embriologije. Ko je bil leta 1921 ustanovljenInštitut za histologijo in embriologijo, so za predstojnikainštituta in rednega profesorja tega predmeta imenovali dr.Zdenka Frankenbergerja, privatnega docenta praške Medicinskefakultete, ki pa je predaval le eno študijsko leto. Za njim jepredavanja spet prevzel dr. Košir. Januarja 1923 je bil imenovanza docenta anatomije in predstojnika Inštituta za histologijo inembriologijo, leta 1935 za izrednega profesorja histologije inleta 1939 za rednega profesorja iste stroke.Košir je pričel delati v eni sobi, brez inventarja, inštrumentov,preparatov, sodelavcev. Desetletja mu je bil edini sodelavecIvan Rostohar. Košir ga je odkril kot naravno bistrega, sicerpa nešolanega bolniškega strežnika in ga vzgojil v odličnegalaboranta in preparatorja. Kasneje je postal njegov sodelavec dr.phil. et med. Hubert Pehani (1900-1994) in sicer od leta 1930do 1937 kot asistent, od leta 1937 do 1945 kot docent, ki pa jeleta 1941 postal predstojnik Inštituta za biologijo; kasneje je bildekan in nazadnje zaslužni profesor naše Univerze. Prostorskastiska se je omilila sredi tridesetih let, ko sta se v novo zgrajenostavbo Anatomskega inštituta vselila še Inštitut za histologijo inembriologijo ter Inštitut za fiziologijo in fiziološko kemijo.Med drugo svetovno vojno se je Alija Košir vključil v Osvobodilnofronto. Italijanski okupator ga je kot moža s petimi križina plečih interniral v taborišču Gonars.Po osvoboditvi je bila ustanovljena popolna Medicinska fakulteta.Zaradi velikega navala študentov, saj nas je pet generacijštudentov pritisnilo na fakulteto, je postala spet aktualnaprostorska pa tudi kadrovska stiska. Zadrego zaradi pomanjkanjaasistentov je reševal prof. Košir z nastavljanjem študentovdemonstratorjev in pomožnih asistentov; tudi sam sem bil mednjimi. Leta 1948 so pričeli prihajati na inštitut novi laboranti,leta 1952 pa novi asistenti. Leta 1961 sta se habilitirala prvadocenta, ki ju je vzgojil prof. Košir, da sta prevzela pouk. (KališnikM. Prof. dr. Alija Košir – akademik, Življenje in delo. ZdravVestn 24; 1955: 382-5.)Prof. Košir se je leta 1961 upokojil, ostal pa je honorarni strokovniin raziskovalni vodja inštituta do leta 1969, ko se je dokončnoumaknil. Zadnja leta je bolehal in 9. junija 1973 umrl.OsebnostTelesno je bil prof. Košir nadpovprečno visoke rasti, atletskekonstitucije, vedno vzravnan. V mladosti je bil telovadec. Hodilje strumno, govoril je jedrnato, stvarno, izražal se je natančno. Vsvojem vedenju je imel nekaj vojaškega.Odlikovala ga je velika delavnost, do visoke starosti, ko ga jezačela ovirati bolezen. Svojo drugo knjigo je objavil v starosti75 let, svoj zadnji članek pa, ko je bil star 76 let. Bil je zglednoredoljuben. Na inštitut je prihajal zgodaj, ob 7.30 je imel že govorilneure za študente. Točno ob 12.00 je odhajal z inštituta. Všali so govorili, da bi lahko nastavili uro na 12.05, ko je prečkalmost čez Ljubljanico proti Kodeljevemu, kjer je stanoval. Točenje bil tudi pri začetkih in koncih svojih predavanj ter pri začetkihnapovedanih izpitov. Pri delu je bil temeljit in sistematičen.Bil je strog do sebe pri izpolnjevanju dolžnosti in to je zahtevaltudi od svojih sodelavcev.Kljub svoji prevladujoči resnosti pa je imel tudi smisel za šalo.Ob pustu npr. je pogosto namesto rednega predavanja priredilrebus s histološkimi preparati. V vse mikroskope v mikroskopirnicije vstavil preparate, lističe z diagnozami pa je zamenjalrekoč, da mu jih je zamešal služitelj; pozval je nas študente, damu jih pomagamo urediti, pri čemer smo se na šaljiv način uriliv spoznavanju preparatov. Na kolokvijih ali izpitih se je včasihpošalil iz kakšnega slabo podkovanega kandidata. Študentka je48 Revija ISIS - Avgust/september 2010