Alija Košir (1891–1973) - Zdravniška zbornica Slovenije

doživljali med študijem. Vsaj sprva. V teku let pa so se te razlikezmanjšale in v ospredje so stopile kvalitete, ki so se pokazalekot pravi odnos do študija, veselje do odkrivanja novih znanj,sposobnosti, ki naj bi jih imel dober zdravnik. Sami pri sebi smozačeli odkrivati lasten odnos do bolnika, svojo sposobnost empatije,svojo pripravljenost za žrtve in odpovedi, ki jih zdravnik prisvojem delu nujno sreča.Ko gledamo nazaj, vidimo, da se zelo težko »otresemo« dela, kinas je zaznamovalo. Na en ali drugi način smo z našim poklicemše vedno povezani. Kar zaboli nas, ko moramo včasih kot poklicnavesti »upokojenec«, čeprav vemo, da bomo v duši ostali do koncasvojih dni zdravniki. Vse pojave okoli sebe in v sebi namrečgledamo in ocenjujemo z očmi zdravnika, ki ima pridobljeno inneločljivo združeno znanje o anatomiji, patologiji, fiziologiji inpsihologiji posameznika in skupin.Kdaj ječas?Dalja Sever JurcaKo se obrabijo organiin niti eden ni več fit,Je treba it!Ko se nam vračajo spomini,ne vemo z njimi kod ne kam,je treba it drugam!Ko več ne veš, kaj bi čez dan počel,in nič ne more te razveselit,je treba pač odit!In to je vsa resnica, ne čaka tekopicaveč stvari za postorit,je treba pač odit!In ta odpoved vseh organovto pač znak je za odhodoh, treba bo na pot!Naša generacija je sedaj na odhajanju, saj je vsak od nas že presegel82 let. Ko bi kot starejši kolegi skušali dati napotke našim naslednikom,bi radi poudarili, da naj cenijo in upoštevajo možnostiza odličen študij, ki jih imajo danes, in da naj predvsem prisluhnejosamim sebi in ugotovijo, ali imajo zadosti empatije, da bodoobravnavali bolnika kot svojsko osebnost in ne samo kot zanimivprimer. S potrpežljivostjo in zanimanjem prisluhniti bolnikovimtežavam je največ, kar lahko dober zdravnik nudi pomoči potrebnim.Tako to v svoji stiski občuti tudi bolnik. In take zdravnike siželimo vsi od zdravstvenih služb do posameznikov.Prepričani smo, da bodo generacije, ki prihajajo za nami, kljubspremenjenim razmeram, upoštevale reklo »Vse v dobro bolnika«– »Salus aegroti suprema lex« in da si bodo zdravniki želeli biti»Najsrečnejši, če bi lahko pozdravili vse bolezni« – »Medici, siomnibus morbis mederi possent, felicissimi essent«.Uvodne besede ob 65-letnici vpisa prvih študentovna popolno Medicinsko fakulteto v LjubljaniSpoštovani gostje, drage kolegice in kolegi!Mineva 65 let, odkar je poleg drugih pridobitevNOB-ja dobila Slovenija tudi popolnoMedicinsko fakulteto. Takrat sta se v prviletnik popolne Medicinske fakultete vpisala302 študenta, 165 moških in 137 žensk.Prišli smo z vseh vetrov, eni – najmlajši –neposredno iz gimnazije, stari komaj osemnajstlet, drugi so čakali na vpis nekaj let, sajje italijanski okupator leta 1943 univerzozaprl, tretji pa so sodelovali v vojni vihriali bili internirani ter so imeli ob vpisu žekrepko čez 25 let. Bili smo torej zelo pesterletnik. Nekaj se jih je pozneje prepisalo nadruge fakultete ali pa so prenehali s študijemiz različnih razlogov, tako da nas je leta 1950absolviralo študij medicine 206 kandidatov,123 moških in 83 žensk.S hvaležnostjo se spominjamo naših prvihprofesorjev, naj omenim izmed njih lenekatere: prof. Cunder in prof. Kobetova zaanatomijo, prof. Štucin za kemijo, prof. Seliškarza fiziologijo, prof. Košir za histologijo,prof. Hribar za patologijo, prof. Zupančičza patofiziologijo, prof. Valentinčičeva zamikrobiologijo, prof. Lenče za farmakologijo,prof. Bedjanič za infekcijske bolezni,prof. Lavrič in prof. Guzelj za kirurgijo, prof.Tavčar in prof. Merčun za interno medicino,prof. Brecelj za ortopedijo, prof. Marinčičza nevrologijo, prof. Kanoni za psihiatrijo,prof. Lunaček in prof. Lavrič za porodništvoObletnicain ginekologijo, prof. Rant za stomatologijo,prof. Bonač za higieno in prof. Milčinski zasodno medicino.Po končanem študiju smo zasedli različnadelovna mesta, od specialistov na klinikahin inštitutih ter dispanzerjih do zdravnikovv zdravstvenih domovih in ambulantah.34 medicincev letnika 45 je pridobilo tudidoktorat znanosti in akademski naslov ter sonadaljevali pedagoško delo svojih učiteljev,nekateri pa so se uspešno uveljavljali vraziskovalnem delu. Ponosni smo, da smoprispevali h graditvi novega zdravstvenegasistema in vedno požrtvovalno delovali vprid bolnikom.Čutili smo, da so potrebna večkratnasrečanja, zato smo se dobivali vsaj dvakratletno in izmenjavali svoje strokovne izkušnje.Leta 1995 smo končno ustanovili Združenje»Medicinci 45« pri Slovenskem zdravniškemdruštvu. Danes smo seveda že vsi upokojeniin stari nad 82 let. Od 206 absolventov,kolikor nas je končalo študij, nas je danes vZdruženju Medicinci 45 živih še 80. Vsakoleto nas je manj, saj se je samo v zadnjem letuposlovilo od nas sedem kolegov.Spoštovani, predlagam, da počastimo pokojnekolegice in kolege in naše profesorje strenutki tišine. Hvala!Prof. dr. Marijan Jurca, dr. med., tajnik Združenja»Medicinci 45«Revija ISIS - Avgust/september 201091