ocena ekonomskega pomena turizma v sloveniji v letu 2003 in ...

58 Ocena satelitskih računov za turizem za leto 2003 ter ekstrapolacija za leto 2006
4.6 Glavni agregati turizma
Čeprav ocena agregatnih indikatorjev pomena turizma v določeni državi ni temeljni namen
SRT, pa so ti indikatorji najpogosteje in največkrat uporabljani del celotnih satelitskih računov.
Na enostaven in jasen način kvantitativno izražajo pomen turizma v gospodarstvu. Prav tako
se največkrat uporabljajo tudi v mednarodnih primerjavah.
SRT ločijo več vrst agregatnih indikatorjev:
• Notranja turistična poraba v denarju;
• Notranja turistična poraba (celotna);
• Dodana vrednost turističnih dejavnosti;
• Turistična dodana vrednost;
• Turistični BDP.
Kot smo že omenili, je turizem fenomen, ki ga prvenstveno določa povpraševanja in ne ponudba.
S tega vidika sta prva dva indikatorja najustreznejša, saj kažeta obseg turistične porabe v
določeni državi. Zelo uporabna sta tudi indikatorja turistične dodane vrednosti ter BDP-ja, ki
omogočata enostavno primerjavo z drugimi sektorji. Indikator dodane vrednosti turističnih
dejavnosti se uporablja le kot groba ocena pomena turizma. Zajema namreč celoten output
turistično-specifičnih dejavnosti, ne glede na to, kakšen delež outputa je dejansko namenjen
turizmu, kakšen pa neturistični porabi (npr. zajeti so celotni prihodki gostinske dejavnosti,
kljub temu, da je med obiskovalci gostiln večinski delež neturistov). Večino zgoraj omenjenih
agregatov je mogoče oceniti na osnovi SRT Tabele 4 ter SRT Tabele 6.
Notranja turistična potrošnja: Notranja turistična potrošnja v denarju je leta 2003 znašala
2.090,5 mio EUR. Od tega je poraba tujih turistov v državi znašala 1.157,9 mio EUR oziroma
55,4%, poraba domačih turistov pa 932,6 mio EUR oziroma 44,6%. Celotna notranja turistična
potrošnja, ki vključuje tudi nedenarne komponente potrošnje obiskovalcev je znašala 2.166,7
mio EUR.
Turistična dodana vrednost: Opredelimo jo kot dodano vrednost, ki so jo ustvarile turistične
in neturistične dejavnosti, kot posledico notranje turistične potrošnje. Drugače povedano,
turistična dodana vrednost je tisti del dodane vrednosti vseh dejavnosti, ki je ustvarjen tekom
zagotavljanja storitev in blaga turistom in obiskovalcev. S tega vidika je turistična dodana
vrednost neodvisna od opredelitve značilnih, povezanih in ne-specifičnih proizvodov.
Izračun turistične dodane vrednosti je v primeru storitev razmeroma enostaven. V primeru
izdelkov pa se pojavlja precej metodoloških težav. V večini primerov pri izdelkih obstaja
veriga vrednosti, ki izdelek pripelje od proizvajalca do končnega potrošnika (npr. prevozniki,
veletrgovci, maloprodaja). Izdelek, prodan v enem kraju, lahko izvira iz drugega kraja, pogosto
pa tudi iz druge države. Proizvajalec se navadno niti ne zaveda, kdo je končni uporabnik
izdelka. Celotna vrednost izdelka je sestavljena iz osnovne vrednosti izdelka (proizvajalčeve
cene) ter marž posrednikov. Pri izračunu turistične dodane vrednosti je mogoče upoštevati
celotno vrednost izdelka ali le marže posrednikov. Prvi pristop je primeren, če je izdelek v
celoti proizveden v domači državi, drugi izdelek, če je izdelek uvožen. Predpisani metodološki
okvir za SRT ne ponuja dokončne usmeritve glede obravnave izdelkov, ampak dokončno
odločitev prepušča specifikam posamezne države. Zahteva pa eksplicitno opredelitev o
pristopu ocenjevanja. Glede na značilnosti našega gospodarstva menimo, da je primernejši
pristop, ki pri izdelkih kot vrednost iz katere se izračuna dodana vrednost upošteva le marže
posrednikov (trgovske marže). V nasprotnem primeru bi turistična dodana vrednost bila
močno precenjena, saj je Slovenija majhno odprto gospodarstvo z znatnim deležem uvoženega
blaga.
5
Na primer, nesmiselno bi bilo upoštevati celotno vrednost prodanega goriva kot osnovo za izračun dodane vrednosti, saj je gorivo v
celoti uvoženo iz tujine. Bolj smiselna osnova je neto prihodek (marža) trgovcev.