Junij - Planinski Vestnik

Ljudstvo Vendov v Padski nižini je bilo po rodu in jeziku isto, kot so bili Vendi povelikem delu Evrope, tod, kjer je danes pretežno ponemčeno prebivalstvo. Samo šeprav majhni ostanki teh Vendov živijo na Saškem, v Prusiji in v Lužicah. Sami se imenujejoSorbi, Nemci jim pa še danes pravjo Vendi. Ime Sorb je istovetno z imenomSrb.Dolga desetletja so se križala mnenja zgodovinarjev in jezikoslovcev o teh Vendih(Venetih) na severu (v Nemčiji) in onih južnih v Padski nižini, mar sta to dve po roduin jeziku različni ljudstvi ali vendarle eno in isto.O dosežkih tega razpravljanja je napisal Matej Bor takole: »J. Pokorny (Keltologie,1953) je našel številna imena krajev in rek iz vzhoda srednje Evrope do Španije inbritanskega otočja, ki niso keltska niti germanska ali romanska, so pa indoevropska.Le-te je v začetku označil kot ,ilirska', danes pa jih imenuje ,venetska'. Ta imena,kakor tudi izoglose in ostali jezikovni zakladi pa odgovarjajo samo onim na baltskoslovanskempodročju in predstavljajo most med baltskimi in zahodno indoevropskimijeziki, zlasti keltskim.Pokorny nadalje pove, da so takšna imena našli že drugi, kot arheologi Kossina,Menghin, v. Richthofen, Kahle itd. in jezikoslovci kot Walde, Much, Wasmer, Jokl inKrahe, vendar so jih označili za ,ilirska'. Ker pa so imeli za Ilire tudi Venete v ZgornjiItaliji kot C. Pauli, W. Schulze, Hirt, Conway, Much, Bonfante, Krahe in Vetter, pavsekakor tudi ti pridejo v poštev.Vendar pa je danes dokazano, da se Veneti genealogično ločijo od Ilirov. Prvi je dokazalto razliko Krelschmer (Glotta, Gottingen 1943), nadalje W. Borgeand (1943), R.S. Beeler (1949), Krahe (1950). Tudi Jokl je v svoji Etimologiji VRO, 1946/47) objavildokaz za ozek odnos med alpskimi dialekti severne Italije in Recije ter med baltskimin slovanskim področjem.Tako je iz dokazov Pokornyja in citiranih avtorjev razvidno, da so Veneti (Vendi)prvotni prebivalci tega področja med Jadranom in Baltikom in da so oni tesnopovezani s kulturo žarnih grobišč kakor tudi z lužiško kulturo.O tem vprašanju so se oglašali tudi slovenski in slovanski pisci, npr.: Janko Grampovčan(Berilo in bearla, 1958) med drugim tudi opozarja, da so severni, baltski Venetiter južni, jadranski eno in isto. Slično ugotavlja posredno Franc Jeza v svoji knjigi»Skandinavski izvor Slovencev, 1967«.Prav tako je to razvidno iz že omenjenih člankov in knjige Antona Berlota o dešifriranjustarih napisov, kakor tudi Mateja Bora (maj 1973) o razčiščevanju starih napisnihplošč.O avtohtonosti Venetov, o povezavi jadranskih in baltskih Venetov ter o njih slovanskemporeklu so dokazovali že številni slovenski in slovanski zgodovinarji že več kotpred 100 leti, na čelu z Davorinom Trstenjakom in Šafarikom.«Potem, ko so se Vendi v svojih najzgodnejših stoletjih bivanja ob Črnem morju vključevaliv trgovsko, gradbeniško in drugo gospodarsko dejavnost Sredozemlja, Orientain Egipta, niso počivali v svoji matici ob Črnem morju. Evropa je bila tedaj še pravmalo naseljena in z azijskih tal takrat še niso rinila nasilna vzhodnjaška ljudstvaiz toplejšega podnebja pod manj vabljivo, manj gostoljubno nebo kavkaških in maloazijskihgora, kakor tudi ne v prostor močvirnih gozdov in step na severu Črnegamorja.Vendski čolnarji, graditelji, trgovci in drugi strokovnjaki, so tedaj že dolgo tipaliza razmerami navzgor po Donavi. Nemara so minila stoletja, da so utegnili spoznatiin se prilagoditi razmeram samo ene same rečne poti, denimo: Donava-Sava-Ljub-Ijanica-Soča I Število rek in jezer v vsej Evropi pa je bilo ogromno.Kaj razumljivo je, da so tisti raziskovalci in poizvedovalci evropskih rek najprejkrenili k Donavi, tja je vabil jug. Za njo so prihajale na vrsto reke na zahodu Evrope,sledile so tiste po osrednji Evropi in naprej proti Baltiku.Kajpak, takšno poizvedovanje je teklo počasi. Ko so se, recimo, raziskovalci oddaljiliod svoje črnomorske matice za eno ali več dnevnih voženj daleč, so si moralipričeti urejevati na bregovih Donave vmesna oporišča. Ne samo oporišča za prenočevanje- skrbeti so morali tudi za takšna, kjer so se lahko založili s hrano ali padruga, kjer je bilo moč popravljati čolne in ladje. Seveda so v oporiščih nastajalanaselja kmetovalcev, obrtnikov, kramarjev. Tako je nastajal prvi zarodek gospodarstva.Oporišča so potem povezovali s potmi ob bregovih vodotokov, da je vprežnaživina, konji ali pa voli, plovcem lahko vlekla plovila navzgor po vodi.Življenjska blaginja, ki je nastajala v naseljih plovno urejenih rek in pa pota ob njiha so s časom začela vabiti plena željna ljudstva Grkov, Rimljanov, Gotov,E Langoardov,Skitov, Hunov in drugih vzhodnjaških ljudstev, da so nad dva tisoč let dolgovdirala na evropska tla ropat živino, pridelke pa tudi ljudi za suženjsko delo.