Junij - Planinski Vestnik

oranžno-modrim markacijam do vznožja stene, kjer sva malo počivala. Do sem svahodila eno uro.V prepričanju, da je pot čez steno - če je že markirana - tudi primerno zavarovana,sva se podala čez snežišče do vstopa v steno. 2e sam prestop s snežišča v steno jebil neroden. Markacije so kazale strmo navzgor po izpranih, gladkih skalah. Nikjernobenega klina ali vrvi. V upanju, da bo višje zgoraj teren lažji, sva se nekakopretelovadila preko vstopnih skal. Toda glej razočaranje! Markacije so kazale prekonavidezno neprehodnih skokov in skozi strme žlebove in poči po steni navzgor. Nekajprav nerodnih mest, kjer sem se moral s kolenom opreti na zagozden kamen ali secelo s hrbtom opreti na obrobno skalovje, naju je prepričalo, da sva se podala natvegano plezalno pot. Na nekem mestu je bila strma snežna zaplata in levo odnje dve poči. Rudi je po brezuspešnem poizkusu po desni poči prestopil v levo insrečno izplezal iz zagate. Ker je bila leva poč spodaj previsna, sem moral tudisam vstopiti v desno poč. Korak v snežno zaplato me je takoj prepričal, da bi bilvzpon po njej bolj tvegan kot po skalah. Tako sem se moral tudi sam odjočiti zanerodni prestop brez varnih oprimkov, saj ni bilo nobene druge izbire več. N. az °jnama je bila pot več ali manj zaprta, kajti spust po steni brez varovanja bi bilskrajno tvegan. Vzpodbudne besede prijatelja od zgoraj in nekaj plezalskih sposobnosti,ki mi jih je še ostalo iz mladih let, mi je pomagalo, da sem srečno prispeldo vrha skoka. Še nekaj nerodnih mest je bilo, ki sva jih tudi srečno preplezala, sa|sva imela gumijaste podplate, ki so dobro prijemali tudi na dokaj gladkih skalah.Po dobri uri napornega vzpenjanja, ko mi je bilo večkrat žal, da nisva imela s sebojvsaj najnujnejše plezaske opreme, denimo 10 m plezalske vrvi, sva prispela na lažjiteren. Markacije so naju vodile po skrotju daleč v levo in počasi navzgor, doklerse ni smer obrnila močno v desno v strm graben. Tu sva se že bolje počutila in kmalusva preko ostrega grebenčka dosegla vrh stene. Tu sva šele opazila, da naju je smerpripel|ala na vzhodni vrh. Na četrturnem sprehodu po širokem travnatem hrbtu naglavni vrh Monte Cavalla (2339 m) sva se šele sprostila napetosti, ki naju je držalaskoraj dve uri med vzponom čez steno. Saj prav do izstopa na greben nisva vedela,kaj naju lahko še preseneti na taki poti.Presenečenj pa še ni bilo konec. Med spustom po običajni_ stezi sva zopet sledilamodro-oranžnim znamenjem in tako zgrešila pot na že omenjeno škrbino, kar sva pašele opazila, ko sva bila že na avstrijskem ozemlju. Spočetka lagodna steza je peljalapreko severnega grebena na veliko melišče, ki se spušča v dolino na avstrijski strani.Po prav nerodni hoji ali bolje rečeno skakanju s kamna na kamen sva končnoprispela na poraščeni greben, ki se vleče vzdolž meje od sedla Pramollo (Mokrinejproti zahodu. Tu sva zopet izgubila markacijo, zato sva jo kar počez mahnila medruševjem in macesni v vstopno dolino. Nekaj nad planino VVinkel sva doseglamarkirano stezo, po kateri sva se dopoldne vzpenjala. Tako je potekel najin obiskMonte Cavalla. Ne bi se odločil za ta zapis, če ne bi na tem pohodu doživel kardve presenečenji: najprej vzpon čez nezavarovano steno zaradi nam tujega pojmovanjamarkirane poti in potem še spust po nepričakovani, dokaj daljši poti.Navdušen nad doslej neznanimi lepotami tujih gorstev in nad hvalevredno zamislijoo »Poti prijateljstva« želim vendarle zapisati, da so pota v tujini mestoma slabšemarkirana in tudi na varovanje potov ne smemo vedno računati. Predvsem pa jenamen tega zapisa, da opozori druge obiskovalce sicer zelo zanimivega vrha MonteCavalla na nevšečnosti, ki jih čakajo na sicer zaznamovani poti čez njegovo severnosteno.arh. Vlasto Kopač