Junij - Planinski Vestnik

IZKUŠNJE UČEPADEC V VRV S SREČNIMKONCEMesreča se je pripetila 31. 8. 1974 približno ob 19.30 v zgornjem delu skalaške smeri, v predelu, ki gaalpinisti poznajo pod imenom »Ladja«.Do nesreče je prišlo zaradi tega, ker je ponesrečeni Smodiš poskušal zmanjšati trenje vrvi, ki jetekla skozi številne kline. Pri tem manevriranju z vrvjo je izgubil ravnotežje in omahnil približno 12 mgloboko. Obvisel je v zankah, ki so se mu zadrgnile okrog desne noge nad gležnjem. Tako je viselz glavo navzdol prosto v previsni gladki steni do 9.30 naslednjega dne. Takoj po padcu je poskušalsplezati po vrvi nazaj, vendar mu ni uspelo. Da bi si izboljšal svoj neudobni položaj, si je odvezalpomožno vrvico, na kateri je bil navezan, in si jo poskušal namestiti tako, da bi mu vsaj glavo držalav vodoravnem položaju. To mu ni uspelo. Soplezalec je bil v takem fizičnem in psihičnem stanju, damu ni mogel niti pomagati niti klicati pomoč. Tov. Langus ga je našel nezavestnega, visel pa je»privezan« samo še za desno nogo prosto v steni. Ponoči se je v steni razbesnelo neurje, zjutraj pa jebila megla. Zaradi tega in napačnih podatkov o nesreči so reševalci prišli do ponesrečenega šele ob9.30. Ko ga je tov. Langusu uspelo spraviti s previsa na polico, je ponesrečenec postal zelo nemirenin zmeden. Krvavel je iz ust in nosu in imel podplute oči. Reševanje |e bilo zelo naporno in zamudno.Zaradi megle tudi helikopter ni mogel priti na izstop iz stene. Sam sem prišel na mesto nesreče okrog16. ure, ko so reševalci že transportirali ponesrečenca proti robu stene. Bil je premražen in premočendo kože. Kontakt z njim se je težko vzpostavil. Imel je zmerno pospešen pulz. Tožil je pa o močnihbolečinah levo v ledvenem predelu. Zaradi tega je dobil petantin in ultracorten inj. Megla je močnoovirala pilota helikopterja, vendar mu je v zadnjem hipu uspelo pristati in odpeljati ponesrečenca vjeseniško bolnišnico, kamor je prispel ob 19. Spočetka se je ponesrečenec v bolnišnici kar dobropopravljal, vendar so mu že v naslednjih dneh ledvice delovale vse slabše in so ga 4 . 9. 1974 moralipremestiti v Klinični center v Ljubljani. Tu so ga priključili na umetno ledvico, kar je ponesrečencunedvomno rešilo življenje. Pa ne samo to: pozdravil se je praktično brez posledic.Če primerjamo, kako se je pripetila ta nesreča v triglavski steni z nesrečami, pri katerih je ponesrečenecobvisel na vrvi in ki so bile obravnavane na zdravniški konferenci v Innsbrucku, moramo ugotoviti,da so vsi ponesrečenci obviseli z nogami navzdol. Prof. dr. Flora navaja, da je vsak padec, ki imaza posledico, da ponesrečenec obvisi na vrvi, življenjsko nevaren, ker nastopi že po 20 minutah obojestranskaohromelost rok. Ce pa visi na vrvi dalj kot 2 uri, ponesrečenec umre. V našem primeru jeponesrečenec visel privezan za nogo 14 ur. Ni dvoma, da bi umrl kot vsi ostali, če ga ne bi priključilina umetno ledvico, vendar se je potreba po tem pokazala šele 4. 9., torej 5. dan po nesreči. Vjeseniško bolnišnico je bil prepeljan približno 24 ur po nesreči. Nikakor ne moremo mimo zaključka,da je našega ponesrečenca rešil položaj telesa, torej visenje z glavo navzdol. Na ta način kri nezastaja v nogah in šok se ne razvije. Tudi ni dvoma, da je šlo v tem primeru za neverjetno srečensplet okoliščin s srečnim koncem. Res pa je tudi, da se taki srečni primeri redko ponavljajo in je zatomnogo pametneje uporabljati tako tehniko navezovanja, ki v primeru padca s posledičnim visenjem neogroža plezalčevega življenja. To pa je prav gotovo samo uporaba plezalnega pasu s sedežem.Dr. Andrej RobičMONTE CAVALLO - GORA PRESENEČENJING. EDVARD HOFLERzačetku je šlo vse po načrtu. Po opisu v knjižici »Pot prijateljstva« sva se po sicerozki, vendar dobro speljani asfaltirani cesti pripeljala iz Pontebbe do italijanskecarinske vojašnice pod sedlom Pramollo (Mokrine, Nassfeld).Dobre volje zaradi lepega vremena sva se podala po udobni stezi skozi macesnovgozdiček in kmalu prispela na planino VVinkel. Mimo zaprte planinske postojankenaju je markacija skozi ruševje in mimo neštetih grmičkov cvetočega sleča vodilapočasi navkreber, dokler se pred nama ni odprl ves dolinski zatrep. Na severnistrani doline se razprostira zeleni hrbet, kjer poteka avstrijsko-italijanska meja, nadesni proti jugu pa se strmo vzpenja severno ostenje Monte Cavalla, najinegadanašnjega cilja. Dolino zapira proti zahodu raztrgan greben s škrbino, ki jo omenjatudi S. Juta* in preko katere drži običajna pot, označena z majhnimi rdečimitrikotniki.Še nisva prispela do velikega melišča pod škrbino, ko sva ob poti zagledala velikkamen z napisom »Forc. Est« in »Dirr. Nord«. Slednji označuje odcep na levo podsteno in tako sva se s prijateljem Rudijem odločila za direktno smer čez steno, češ,vsaj ne bo treba ubirati iste poti gor in dol. Zavila sva torej na levo in sledila• Slavko Tuta, Po poti prijateljstva, Pl. vestnik 1974, št. 6, str. 318. 354