Junij - Planinski Vestnik

Ogromna žareča krogla se že navsezaodaj zjutraj požene na svojo neskončno pot odene strani neba do druge. 2e drugi dan sva v steni, razpokanih ustnic in izsušenih grlse pripravljava na nadaljevanje. Steno sva podcenjevala - to se nama maščuje.Sonce se že ob sedmih zjutraj upre v to konkavno lečo, midva sva ravno v gorišču.Skala je hrapava, roke imam že vse opraskane, tudi obleka je že načeta. Sonce jelahko vir življenja, lahko pa tudi mori. Zdi se mi, da preizkušava to njegovo varianto.Prek zatrepa priplavajo klici naveze, ki hitro napreduje v hladu severne stene. TuT sk ? la 'zra ! ( 'm ožgani - vse vre v grozoviti vročini, v peklu vzhodne stene. Nikjerkritja, čas se je ustavil, v zraku lahko vidiš le migljajoče meglice izparevajočiheteričnih olj. Tudi rušje spada k sovražnikom, s katerimi se spoprijemava. Takoleračunava: do dvanajstih bova na vrhu, nato pa še dve uri sestopa do krnice Podsrcem. Vendar kaj, ko postane grapa, ki drži k vrhu skoraj brez težav, ena samakalvarija v pripekajoči vročini julijskega sonca. Pa še rušje, ki se ga otepaš navsakem koraku, na naslednjem pa se ti veja spodmakne spod nog in že si pol metraniže, nikakor te noče spustiti iz svojega objema, kakor da se ruješ s storokim sovražnikom.»Pazi!« Tresk! Čelada je šla na pol, kamen mi je ranil čelo. Sedaj mi kricurlja čez oči in nos v usta - krvava spaka sem postal. Omotica se poleže, nadaljujevaz vzponom. Vrh doseževa ob štirih popoldan, sestop iščeva med neskončnim329 rušjem. Še vedno brez vode, žeja je presegla vse meje, od obupa žvečim rušje, pa