Junij - Planinski Vestnik

naredila nekaj korakov, sem planila nazaj in se v delcu sekunde ujela, da mi nizdrsnilo navzdol. Kaj je bilo? So stekli po robu stene gamsi, kozorogi? Je popustilanočna zmrzal? Od zgoraj se je še kar usipalo. Občepeli sva in urejali razburkanonotranjost in tresoče se noge. Ko je bilo videti, da se je tudi zgoraj umirilo, svastekli na oni kraj plazišča. Težav je bilo konec. Kmalu sva stali na široki, varni potina Kriške pode. Spogledali sva se in se molče objeli.Ura je bila štiri. France! Kaj bo le rekel? Kot da sva povsem spočiti, sva jo ucvrlinavzdol, a na vsakem ovinku sva, kakor da bi se domenili, kradoma pogledali nazajv orjaško divjo razbojnikovo brado, v obraslo ostenje Pihavca. France res ni varčevalz besedami, ko sva skrušeni, a vendar tako zelo srečni stopili iz avta pred hišicov Vrsniku. Ali najine obljube nič ne veljajo? Kje naj bi naju iskali, če bi se kajprimerilo, ko nihče ni vedel za najino pot? Kje imava opremo, da bi morebiti hudopoškodovani prebili mrzlo noč? In še in še. Imel je prav, prav v vsem, kar je povedal.Naglo smo se potem vozili proti Vršiču in domu. Večer je bil jasen, da nikoli tega.Na zahodu je nebo še rdelo, nad Razorjem in Planjo je že imelo globoko modrinonoči. Zdajci brnenje v zraku, rdeča luč, zdaj gor zdaj dol zdaj naokrog, in spetnavzgor. Stisnilo me je pri srcu. Helikopter, ki išče ponesrečenca. Drugi dan smoizvedeli, da je bil mlad inženir smrtno padel v Planji. Spuščali smo se z Vršiča šeprepolni zlih slutenj ob tem, kar smo pravkar videli. Glej luč tam zgoraj v Riglici!V temi, ki se je zgostila, se prižiga in ugaša. Brez dvoma nesreča! Tudi to se nam jepojasnilo naslednji dan: kamen je priletel s stene naravnost v glavo mladega fantain končal življenje, ki se je bilo šele pričelo zapisovati goram. Prelep dan je bil - kakorže tolikokrat - dvema gornikoma tudi zadnji. Kako lahko bi... Srh me je spreletel.Midve sva jo tokrat odnesli.Bila je tvegana svojeglavost. Toda bila je prelepa tura. In predvsem: bila je nepozabnaprigoda.ZAPISI IZ DURMITORJAZDENKA TRAMPU2, Trstani je Slovensko planinsko društvo iz Trsta proslavljalo 70-letnico ustanovitve. Zatoje organiziralo tudi 10-dnevno bivanje v Črni gori v gorski skupini Durmitorja, točnejev Zabljaku. Za to priložnost so se nam pridružili še štirje sežanski planinci s predsednicoJožico Milavec na čelu in en planinec iz Kopra. Za pripravo tega bivanjaje imelo društvo precejšnje težave, saj je Durmitor Tržačanom malo znan. Zato sonam bili podatki prof. Habeta iz Postojne in Planinske zveze Slovenije prav dobrodošli.Nekateri so šli z osebnimi avtomobili, drugi z letalom do Dubrovnika, od tam paz linijskimi avtobusi vse do Zabljaka. Med potjo, ki je trajala s čakanjem na avtobusnezveze 22 ur, ni manjkalo dogodivščin. Naj govori tudi naš dnevnik:»Smo na avtobusni postaji pred hotelom Stadion v Dubrovniku. Čakamo na avtobus,ki pripelje iz Splila. Sedimo na nahrbtnikih, ki so natlačeni z limonami in raznodrugo šaro. Strahoma čakamo, da jih bo razneslo. Pijemo pivo, smejemo se inprigrizujemo popotnico.Z dr. Šalamunom zveva po telefonu, da z obljubljeno rezervacijo na avtobusu nebo nič. Avtobus pripelje skoraj poln, mi se pripravimo, da ga naskočimo. Šele kodr. Šalamun pomaha z nekaj starimi tisočaki, mu sprevodnik dovoli, da gre po listkek blagajni. Zrinemo se v avtobus, naša prtljaga pa mora počakati. Sprevodnik pravi,da nima prostora za vse naše »cokenpoke«. Dr. Šalamun se zopet znajde in ponudiše nekaj napitnine. Tedaj se prtljažnik avtobusa odpre, seveda prazen, in naša prtljagasme romati z nami. Zunaj je čudovita poletna noč, vozimo se ob morju proti jugu,mimo znanih letoviških krajev, ki so lepo razsvetljeni.«V Zabljak prispemo v poznem jutru, zaspani a vendar srečni, da smo prispeli na cilj.Vreme je bilo oblačno in hribi so bili zaviti v meglo. Starejši planinci so se nastaniliv hotelu, mlajši pa v čudovitem smrekovem gozdu, ki obdaja Črno jezero. Zvečer smobili povabljeni na predavanje prof. Danila Kneževiča, našega vodiča, doma iz Plevlja.Predavanje je bilo sicer zelo zanimivo, mi pa smo mu sledili le z enim očesom, sajsmo bili zaspani. Potem smo imeli vse dni sončno in toplo vreme, tako da smo lahkonemoteno hodili na enodnevne visokogorske ture. Kaj pravi dnevnik? 340