Junij - Planinski Vestnik

IZJAVA O »TUTOVI VODI«JANEZ DOLENCsvoji baladi »Tutova voda«, ki je bila objavljena v drugi številki letošnjega PlaninskegaVestnika, sem nehote navedel nekatere netočnosti o žrtvi sami in tudi o potekudogodkov. Pozneje sem izvedel od njegovih potomcev o resničnem poteku tegadogodka. Zdi se mi potrebno, da se pri njih opravičim, kajti tu ne gre za legendo,pač pa za resnično kroniko, ki je bila vsa drugačna, kot sem jo opisal.Tuta, o katerem pišem, je v svojstvu državnega gozdnega čuvaja večkrat opozorilPologarja iz Knežkih Raven, naj državnih gozdov ne uporablja za svoje pašnike,kajti koze uničujejo gozdno podrast. Pologarju opozorila niso zalegla in je zato Tutaporočal svojemu gozdnemu uradu, kaj se v Knežkih Ravnah dogaja. Urad je Pologarjaprijavil okrajnemu sodišču v Tolminu. 18. 7. 1874 je šel Tuta, ki so mu pravili Sodra,na obhodnico v Knežke Ravne. Imel je s seboj le majhnega psička, ki se je že v popoldanskihurah vrnil sam domov in je žalostno cvilil. Sin, ki je poznal vdanost psa, jezaslutil, da se je lahko nekaj zgodilo in da rabi oče njegovo pomoč. Takoj se jeodločil, da bo sledil psu, in res sta prišla do studenca v neki grapi in s tem dotrupla zasutega očeta. Takoj nato se je vrnil v Tolmin, da je zločin prijavil. Zaradilogike med preteklostjo in zločinom so Pologarja priprli. Po nekaj mesecih zaporaga je okrožno sodišče iz Gorice izpustilo, ker je bilo videti, da on ni bil dejanskimorilec; tega pa oblast ni iztaknila. Zadeva je bila arhivirana. Ostala je samo sencana domačiji, ki je bila takrat že tako bogata, da je lahko zmogla sama izplačati stoforintov ubijalcu - če je to seveda res -, ki je čuvaja ustrelil pri studencu iz zasede.Kar pa se tiče dezerterjev, o katerih gre beseda v baladi, ni bilo nikoli slišati, da bigozdni čuvaji bili kakor koli zapleteni v njihovo iskanje, če je sploh bilo in če sosploh katerega ustrelili v Tolminu.RAPORT NA KOROŠICIDR. MILKO HRAŠOVECot načelnik Savinjske podružnice SPD v Celju sem vsako leto pregledoval postojankenaše podružnice. Posebno rad sem šel na Korošico in na Okrešelj.Dobro se spominjam, kako sem nekoč obiskal Dom na Korošici, ki ga je tedaj oskrbovaldobro znani oskrbnik Franc Dežman-Suhc iz Luč. Mnogi se ga še danesspominjajo, saj je bil na Korošici še po letu 1930.Ko sem se s poti, ki na Korošico drži z Moličke peči, spustil v prelepo korošiškoravnico pod Dedcem in Ojstrico, me je Dežman-Suhc najbrž že opazil. Ko pa sem sebližal Kocbekovemu domu, me je zakrival tisti stari svinjak pred kočo, in tedaj semzaslišal oskrbnika, kako je krepko in ostro komandiral: »Babe, antauhen, ta stargre!« (Prevedeno: Ženske, zavihajte rokave, načelnik gre.)Ko sem stopil izza svinjaka, je strumno zakoračil predme v svoji vedno enaki planinskiopremi: v pumparicah, dokolenkah in suknjiču iz solčavske volne in v močnihšivanih kvedrovcih. Na glavi mu je čepela športna čepica.Sledil je pravi vojaški raport. Odsekano, jedrnato in natančno je Suhe - v pozoru- izjavil, da je »stanje doma v redu, koliko je bilo obiska in kaj je treba v hišipopraviti«. Raport sem seveda resno sprejel in si nato, kakor se po raportu spodobi,ogledal kuhinjo, jedilnico, sobe in ležišča. Dežman ves čas za menoj, zravnan, prizadeven,s trdimi koraki, cvrk, cvrk. Po ogledu sem Suhca in njegove »babe« pohvalil,saj so to vsi skupaj zaslužili. Za konec raporta se je to tudi šikalo.Potem se je izkazala kuharica s krompirjevo juho in s koroškimi žganci, z ljudskojedjo, ki jo danes planinske koče menda komaj kje še poznajo.