Junij - Planinski Vestnik

... Slabotna luč je brlela z umazanega stropa. Dan je še bil, a v prostoru je bilomračno, neprijetno. Smrdelo je po zaprtem. Skozi špranje na oknicah so prodiraliv notranjost sončni žarki in osvetljevali umazani pod. S tal se je dvigal gost prah,da je kar jemalo sapo. Tik ob steni, poleg okna, so bili po vojaško postavljeni pogradi,razmetani, umazani in vsi raztrgani. Bilo je, kot da je kako barbarsko krdeloprihrumelo tod mimo. Po tleh so se valjale škatle konzerv, razbiti kozarci, odeje sobile kar na kup zmetane v kotu nad pečjo. Po dolgih urah hoda takega sprejemav koči - Citta di Trento - nismo pričakovali.Celodnevna vožnja prejšnjega dne nas je utrudila. Dolga pot od Trsta do Genovskedoline se je zavlekla do prvih nočnih senc. Več ur smo porabili ob Gardskem jezeru,ker je na lepem zmanjkalo bencina. Od tu je naša pot tekla v vasico Carisolo, kjer seodpira Genovska dolina.Blesk dneva je polagoma bledel, visoko pod nebom se je tema spuščala nad še svetlimiobrisi gora. Kakor je dan ugašal, tako je raslo iz temnih senc gora in dolinživljenje noči. Neizmerna simfonija dneva je utihnila, polagoma so nastopala vednošibkejša godala, vedno šibkejši glasovi, glasovi noči, simfonija tišine. Nad hudournikovostrugo so izgubljeno tavale nejasne megle, motne, irealne, medtem ko so sena vzhodu razgrnile prek neba mežikajoče zvezde.Luč je pokukala iz teme. Koča Bedole se nam je prikazala na jasi. Žarometi soosvetlili še sključeno postavo, ki je hitrih nog stopala iz gozda na jaso. Stara ženicaz vedrom vode v rokah se nama je prisrčno nasmehnila. Z višav je pihal mrzel veterin nosil po goljavah že orumenele liste, jih odlagal med skalovja in grmičevja. Oktoberje bil pred vrati.Mlado dekle, rdečih lic in nasmejanega obraza, nas je ljubeznivo pozdravilo. Najprejsmo se hoteli nekoliko ogreti in odžejati. Topel čaj, ta eliksir, ta imenitna tekočina!Doma je še pokusim ne. Niče je naročila štiri čaje. Nič ni kazalo, da bi kočaBedole bila kaj drugačna od drugih hribovskih koč. Vendar smo razliko sami hitrougotovili, ko nam je dekle postavilo na mizo kadeče se skodelice čaja, zraven pa šeračunček. Tako je bil masten, da mi je kar sapo zaprlo.- In še večerjo smo imeli namen naročiti, - je zagodrnjal Berto. - Tu je slabše kotv kakem hotelu. Počasi, spotšljivo sem srkal umazano vodo, takšna se mi je vsajtisti trenutek zdela, medtem ko sem s pogledom lazil po šesti stopnji belih, hrapavihsobnih sten in iskal cenik.Cene prenočišča niso bile ravno astronomske. Toda spati se nam še ni dalo. Paštaje dobra, pašta je topla, pašta da moč, pašto si hitro pripraviš — odločili smo se, dasi skuhamo pašto. - Z denarjem v rokah, da bi dekle ne pobegnilo, da bi spoznalodobre namene gosta, ki namerava poravnati račun, sem korajžno stopil do nje. Zasabo sem začul močan žvenket. Vedel sem, za kaj gre. Bertu, ki je nekam skrivnostnoin potrpežljivo skušal odnesti lonec s pašto v lepo jasno septembrsko noč, je vseskupaj zletelo na tla. Claudia in Niče sem komaj utegnil še opaziti, kako sta ses krohotom pognala skozi vrata na prosto. Z Bertom sva se v zadregi nasmihala intudi midva skušala čimprej doseči vrata. Dekletu in gospodinji, ki je prišla pogledat,kaj se dogaja, pa ni bilo do smeha.Veter je tiho in tožeče zavijal. Ogenj ie razsvetljeval mokra, temna smrekova debla.Šumi v gozdu. Bežeči dir srnjaka. Gozd bedi. Kraljuje z neizmerno tišino noči, v prvobitninaravnosti. Nad razbeljeno žerjavico je voda burkljala iz posode. Sledila jevečerja, za njo pokoj na skupnem ležišču.Beli, ledeni kristalčki se lesketajo v soncu in se osipajo. Stopinje v snegu._ Iščemspomin. Težki prah noči na vekah. Temni se. Sive zavese trepalnic se zapirajo nadodrom življenja. Megleni spomini mi rojijo po glavi. Iščem |ih, zbiram, a je tako,kot da bi gledal val morja, ki se raztrešči ob skalnati zid obrežja. Ostanejo misli,spomini neke četrte dimenzije, viseči nad rojstvom, življenjem in smrtjo in spanec mesprejme v svoje okrilje.Hodimo po mahovnatih tleh skozi jutranji gozd. Belosivkasta megla se prebuja nadkotanjo. Blesk dneva jo je predramil. Tu in tam pokukajo na dan vršički smrek inzopet utonejo v beli gmoti. Visoko nad dolino smo že. Na rumenkasto zeleni širjavi,zunaj gozda, so veselo poskakovali ptiči. V ozadju se je v vsej svoji mogočnosti lesketalledenik Mandrone.Tokrat smo se bili odpravili v gore, da bi si malo po turistično ogledali skupinoAdamella v Centralnih Alpah. Seveda Bertova in moja tiha želja je vendarle bilakak vrh. Alpinistična oprema je bila skrbno spravljena v nahrbtniku. Vreme je bilotako, da lepše ni moglo biti. Nisem si mogel predstavljati, da ne bi napravil vsajkake lažje ture. Problem sta bila samo Niče in Claudio. Besedo sva dala, da jima nebova delala skrbi.Gor in dol čez rahlo valovite goljave ie tekla steza, med skalovjem, nad prepadi,v območju žuborečih potokov, ki so nosili s seboj modrikasto snežnico z gora. Dan je