Junij - Planinski Vestnik

Dobra vaja bo za prihodnje dni. Pogledam navzgor. Od tam, kjer stojim, se na mojidesni poganja kvišku morda najbolj strm odstavek stene. Odločiva se za to pot.Prečim kakih trideset metrov desno. Trd sneg se spremeni v led, strmina raste. Tudipri težavnih korakih, ko ledne oprimke slabo izklešem, se počutim popolnoma varen.Sama sva. Opojna lepota gora naju prevzame, molče napredujeva. Samo turističnoletalo, ki nekajkrat zaokroži nad nama in izgine za Breitnornom, za trenutek zmotitišino.Nekaj zažvižga. Vsak svoj cepin zabijeva v led in nagonsko stisneva glavo medramena. Mimo naju zdrsnejo v dolino z neznansko hitrostjo kosi ledu in se raztreščijonekaj sto metrov pod nama. Gora se prebuja in preteguje. Zdaj naju čaka zoprnodstavek. Kar se da nitro ga morava preplezati, če nočeva, da naju obsuje točaledu. Dereze škrtajo po zglajenem ledu, nahrbtnik me nadleguje, najraje bi ga dalBertu. Toplo je. Slečeva si puloverje. Vrh ne more biti daleč. Sren se lesketa, oči mekar bolijo. Slabe naočnike imam. Stena se položi, svet postane lažji. Z vrvjo v rokahhitiva proti vrhu. Ozračje je čisto, prozorno. Megle nad dolino so se razpršile.Po ozkem grebenu se spustiva na nižji vrh Črnih skal, od tu pa previdno, ker se jeled že tajal, na Dvojčka. Dotik z granitom me razveseli. Plezanje v skali mi je bilozmeraj najljubše, čeprav ima tudi led svoj čar.Vreme se je spremenilo. Človek se v Zahodnih Alpah komaj zave, pravkar je bilosonce, zdaj pa sneži. Tretji dan sva bila že v bivaku. Neprestano je medlo. Megla jebila venomer gostejša. Skozi okence sem strmel v... meglo, noč. Preganjal me jepuščobni, osamljeni napev vetra.MONTE CINTO 1973DR. PETER SOKLIČaramnice nahrbtnika se zajedajo v gola ramena. Znoj obliva obraz, namaka starinahrbtnik. Pisana stonoga se ritmično premik med borovci in velikimi rdečkastorjavimiskalami. Med kronjami žare rdeče pečine, ki oklepajo dolino Stranciacone.Granit, ta pojem trdote in trajnosti, so razrinili plinski mehurji - tako so nastalebizarne oblike, velike za dlan, pa tudi za cele hiše. V zelenkasto rdečem granituin limonasto rumenih lišajih, ki preraščajo stene, je skrita lepota teh gora.Na desni žubori potok. Ko ga prebrodim, namočim brisačo in si jo dam na tilnik- recept, ki smo ga »izumili« na Atlasu, kjer je bila vročina še hujša. (Kako podobneso si atlaške in tukajšnje gore! čokoladnordeč granit, vročina, ki lebdi v zraku,dan pa preide v noč, kot bi obrnil stikalo.) Stonoga je izgubila notranji ritem, posamezniglasovi hitrejših prodirajo do nas, ki smo na repu nekje od zgoraj. Pot sepoloži, bori se umaknejo svetlim mladim brezam. Spet je tu potok - prijetno hladenkot vse številne vode korziških gora. Dve, tri bedne kočice zložene iz kamenja, brezoken in vrat, to je planina Manica.Razgled se odpira, razsežnost doline Stranciacone šele tu lahko prav oceniš. Tamv daljavi nekje mora biti Asco, skromna vasica s starinsko cerkvijo (s pomladnimicvetočimi drevesi in zasneženimi vrhovi v ozadju - na razglednicah) z majhno gostilnicov stari vegasti hiši, po kateri pleza trta in se smejejo debeli grozdi.Zdaj pa je šale konec. Pot se zoži v ozko stezico in krepko postavi pokonci. Ob slapunapolnimo čutare, menda do jutri ne bo več vode. In spet so tu gorski borovci; naredko so posejani, a veličastni. Dva fanta poskušata objeti deblo enega izmed njih,pa ne uspeta skleniti rok, potrebni bi bili trije. Večeri se že, utrujenost lega v kosti.Na obrazih berem vprašanje: Kje bomo bivakirali? Kar tako med skalami? Globokov soteski levo slišimo potok, desno slutimo nekakšen greben. Potem nekoliko nerodenprehod čez granitno ploščo in naenkrat so med skalovjem travnate ruše, malo naprejgoščava temnozelenega grmovja in sredi njega pravo jezerce z jaso. Nabiramodračje za taborni ogenj, vmes zažarijo gore v poslednji rumeni luči, nanje ležejomodrikaste meglice in že je noč.Sedimo okrog ognja in pojemo, vsakokrat ko naložimo brinove veje, močno zadiši naprav poseben način - to je vonj po korziški »makiji«, neznansko prijeten vonj, ki ležev nosnice za vse življenje...