Junij - Planinski Vestnik

povedala Mirji, kako lepo teče drobna stezica od poti na Pogačnikov dom čez travnate,s planinskim cvetjem neskončno bogate strmine, na to samotno planino. »Pa bi joše našla?« je brž popadla Mirja. »Ne vem. Toliko let je že tega in takrat sem hodilav poletni pripeki, vsa zamaknjena v murke, planike in klinčke.« »Če bi le poskusili?«»Saj sva vendar obljubili, da ne pojdeva nikamor drugam.« »Ampak ob tej zgodnjiuri vendar še ne moreva v dolino!« »In če ne najdeva?« »Se lahko še zmeraj vrnevasem in v Zadnjico!«Ni^me^bilo treba dolgo pregovarjati. Takega dneva najbrž to leto ne bo nobenegaveč. Včasih ga nekaj let skupaj ni. Nič več nisva bili gospodarici svoje pameti. Jelisva iskati začetek steze, po kateri tako malokdo hodi. Pokazala se je ob spodnjemrobu planine, drobna, a vendar očitno dobro uhojena. Pozneje sem od soškeganadlovca Cirila izvedela, da je to že davno opuščena stara lovska steza, ki sevedane pripelje tja, kamor prava. Ta se začenja visoko zgoraj nad planino, kar pa sembila jaz popolnoma pozabila.Postajalo je vroče, da sva slekli prav vse, kar se je dalo, in spravili v nahrbtnik. Šebolj kot zjutraj je dehtelo rušje. Hoja je bila užitek. Na lepem pa je steze zmanjkalo,pred nama je bila nepredirna gošča. Kaj zdaj? Naprej ni šlo. Tudi se nama je že vesčas dozdevalo, da gre steza preveč navzdol. Torej nazaj in iskat pravo! Vračajoč sesva zagledali, kako se cepi od te steze druga, še drobnejša, vendar prav razločna,in da teče poševno navzgor. Ubrali sva jo po njej. Končala se je v divjem skoku.Zdaj nama je bilo jasno, da sva hodili po dobro utrti gamzici. Preskočiti kakor gamspa nisva znali. Torej sva se izgubili v Pihavčevih strminah! Ura je kazala že močno čezpoldan. Nič zbegani, vendar precej zaskrbljeni sva začeli iskati. Spet nazaj. Natovnovič poševno navzgor. Prepad. Naravnost navzgor. V silni strmini rastoče nepredirnorušje. Nazaj. Okoli nekega stebra in na njegovo glavo.Zdaj sva končno dobili pregled, kje sva. Tjale morava iti, v tisti okrešelj, pod njegovosteno, mimo velike votline in na široko pot, ki drži k Pogačnikovemu domu. Lahkoreči! Pred nama so se vrstili neznansko strmi, z rušjem obrasli stebri piramidasteoblike. Najbolje bo poskusiti naravnost navzgor, tako morava naleteti na pravostezo. Kako dobro, da sva si v srečnih letih, kar se štejemo za nove domačineVrsnika, nabrali nemalo izkušenj v iskanju prastarih steza in spoznavanju posebnegaznačaja trentarskih gora. Mačje gibčna Mirja se je vzpenjala prva, jaz za njo.Kako prav bi nama prišla na mnogih mestih kratka vrv! Seveda je nisva imeli, sajnisva bili namenjeni na tako turo. Sonce je pripekalo bolj kot marsikako poletje.Najbrž je prispeval svoje tudi notranji nemir. Pijača nama je že zdavnaj pošla, sajsva je bili vzeli s seboj le malo.Naposled sva stali na resnični, pravi stezi, visoko nad vso tisto zmedo, po kateri svase tako dolgo motovilili. Srečno sva se nasmehnili druga drugi. Potem je šlo vsehitro in gladko do okrešlja, katerega melišče se strmo začne takoj pod steno invedno strmeje pada v dol. »Najbolje, da kar stečeva na ono stran,« je dejala Mirjain se pognala čez grušč. Tisti hip je od zgoraj zaropotalo. Neverjetno spretno innaglo se je Mirja vrgla pod bližnji, ne posebno izvešen skalni previs. Za las mimonjene glave je zletela prav tako velika skala in odropotala v globino. Jaz, ki sem žeSANJEdragi, saj ne veš, kako lepomi je s teboj. Tako imam te rada!RINALDO STEINER Vem, to kar je med nama, ni naslada,ne slabost, ki podjarmi si telo.Ti si moj svet. Kot zvezdnato nebosi mojih mladih sanjskih let plejada,utrip srca in večno mlada nada,ki se razrašča v češnjevo drevo.Ko bo vzcvetelo, cvetje bom povilav belo kito čudovitih sanj,vsak cvet s solzico rose orosila.Nekje pronica sonce v dna kotanj.Najlepše sanje vanje bom poskrila,shranila veličino vseh spoznanj.