Junij - Planinski Vestnik

O litijski podružnici nimamo dovolj podatkov o njenem delovanju v času od leta 1932do 1937. Evidenca članstva pokaže le, da je od leta 1928 do 1932 padlo število članovod 130 na 70 in se je šele leta 1934 pričelo zviševati na 111. naslednjega leta pana 133. To število se je potem držalo nekako do pričetka vojne. Gibanje članstvacelotnega SPD kaže npr. hud padec šele po letu 1930. Trboveljska podružnica pa jehudo tarnala nad padcem članstva in obiskom v planinskih kočah okrog let 1936/37.25. junija 1933 je osrednje društvo SPD v Ljubljani proslavilo 40-letnico svojega obstojas slovesno akademijo. Iz članka o tej proslavi v Plan. Vestniku lahko ugotovimo, da jetedanji predsednik SPD dr. Pretnar med častnimi gosti pozdravil tudi »starosto planincev«- litijskega predsednika Tomazina.Na občnem zboru 7. marca 1937 je bilo prebrano pismo dolgoletnega predsednikalitijske podružnice F. Tomazina, da odstopa zaradi bolezni. Na njegovo mesto je bilizvoljen Gvido Birolla, tovarnar iz Zagorja, za podpredsednika pa dr. Josip Krevliz Litije. Tomazina so zaradi velikih zaslug pri 25-letnem delu v podružnici izvoliliza častnega predsednika. Pol leta pozneje, 26. oktobra 1937 je umri v starosti68 let. Bil je vsestranski družbeni delavec in organizator, saj je bil ustanoviteljlitijskega telovadnega društva Sokol, nato sodeloval pri sosednjem šmarskem Sokolu,dolga leta je bil predsednik šmarskega pevskega društva Zvon, več let predsednikgasilskega društva v Šmartnem in tudi predsednik šmarske Kmečke hranilnice inposojilnice. Predvsem pa je bil velik ljubitelj planin in sploh slovenske narave, zatoje dobil tudi vzdevek »mati narava«.Na tem mestu naj navedem, da se je po seji širšega Osrednjega odbora SPD dne22. okt. 1932 v Ljubljani na predlog litijske podružnice ta preimenovala v »PodružnicoSPD Litija-Zagorje«. Sedež je bil še vedno v Litiji, vendar so odslej imeli odboroveseje na Sveti gori, ki je približno enako oddaljena od Litije in od Zagorja. Planinskadejavnost v Litiji je že rahlo popuščala, ker so stari planinski organizatorji pomrli aliodhajali v pokoj, mlajših je bilo pa najbrž premalo. Nasprotno pa je dejavnostpodružnice čedalje bolj naraščala v Zagorju, posebno z navdušenimi mladimi odborniki,ki so že prevladovali v čedalje širšem upravnem odboru podružnice. Zagorjaniso imeli že nekaj let svoj pododbor z raznimi odseki ali sekcijami, posebno delaven jebil smuški odsek. Zagorski pododbor je nekaj let (?) do I. 1939 tudi sam vodiloskrbovanje Tomazinove koče na Sveti gori. Poslej pa je za njo skrbel spet skupniodbor. Zavetišče na Sveti planini je oskrbovala litijsko-zagorska podružnica doleta 1938.Zadnji znani občni zbor podružnice je bil 13. aprila 1940 v Zagorju, za novegapredsednika je bil izbran ing. Josip Mastnak iz Zagorja, za podpredsednika paje bilo zelo težko dobiti reševalce, kajti z morsko obalo so bile zveze pretrgane.K sreči ni prišlo do epidemij. Zelo malo alpinistov se je javilo v reševalno akcijo.Amerikanec H. A. Carter je ostal skoraj sam, skoraj vsi člani ekspedicije so seizmaknili. Carter pravi, da je zelo manjkalo alpinistov, ki bi se upali na spremenjenigorski svet in hrabrili pretreseno in potrto prebivalstvo.Mesto Yungay so šteli za varno pred plazovi. Skrb za novi Yungay je prevzel UNESCO.Zakaj je prišlo do tako orjaškega plazu? Ali je v Alpah bilo kaj podobnega?Zgodovinska kronika v Alpah ni zabeležila velikih potresov. L. 1905 so videli pastivrh Pic Sans Nom na Verte in kasneje Morse na Grepon. L. 1920 je plaz pod sedlomPeuterey spodbil ledenik Brenvo in zajezil tok rečice Doire. To je dokaj podobnosevernemu plazu s Huascarana, vendar povzročitelj ni bil potres. Tudi ni potegnilza seboj veliko ledu, hitrost ni bila velika, v dolino so se privolili nerazbiti bolvarii.Tudi pri ledeniku la Poire je bilo nekaj podobnega, vendar v manjši razsežnosti, kajtiCordillera Blanca ni imela intenzivne poledenitve v kvartaru, ki je oblikoval, skobljalin brusil Alpe. Zato so take katastrofe v Cordillera Blanca možne tudi mimo potresov.Zdi se, da ni tipa skale, ki bi bila varna pred takimi podori. Doslej smo take zabeležiliv granitu in v škrilju: Peuterey, Dru, Blaitiere in Meije. V srednjem veku leta 1248se je zgodila podobna nesreča v apnencu: Z Mt. Granier v Chartreuse se je zrušilaapnenčasta stena, deloma stoječa na laporju, in pokopala mestece Saint Andre inveč vasi. Bilo je nad 5000 žrtev. Plazovi z ledenika Tour, Altels in Al la I i n imajo drugevzroke, predvsem umikanje ledeniškega jezika. Do kamnitih plazov pri tem ni prišlo.Tudi podor ledne kape na Aiguille Verte je bil zgolj ledni plaz. Katastrofe v Andihso posledica obeh dejavnikov: gore same in potresa, čeprav je leta 1962 nastopilav severnem Huascaranu katastrofa brez potresa. S tem ni rečeno, da v Alpah ne morepriti do velikih potresov in da bodo alpske doline varne, če pride do njih. Če smemoverjeti seizmologom, je verjetnost potresov v Alpah zelo majhna.