Junij - Planinski Vestnik

je še slabše. Strma rušnata pobočja zamenjajo skalne plati - polico, ki bi najumorala popeljati iz stene, sva že zgrešila.Bo to drugi bivak?Na slepo srečo izbereva neki žleb, par sto metrov mestoma prehodiva, mestoma preplezava.Žeja naju je tako izmučila, da sva čisto otopela, jezik zadeva ob mehkonebo kot ob smirkov papir, če poskušaš govoriti. Še nekaj krajših spustov ob vrviin ob enajstih zvečer stojiva pod steno. Zdirjava do studenčka, pijeva, pijeva inzopet pijeva. Luna obsvetljuje steno, midva pa leževa med rušje, se pokrijeva z bivakvrečo. V hipu naju je zmanjkalo v sen brez sanj.Opomba:Dularjeva zajeda v Jalovcu, Erjavec-Rebula, 3. ponovitev, 13. 8. 1972; ista smer, zimskipoizkus, 15. 1. 1973; Rušica, zahodna smer, Turnšek-Rebula, julija 1970.SLIKE IN SLIČICE Z GORAJANKO FURLAN, Trst^JJ^fe^ebo na zahodu je bilo rožnato in počasi se je temnilo. Dno doline se je bočilo kotvelik trebuh proti travnatim slemenom. Kamnite stene, osvetljene od zadnjih žarkovsonca, so oklepale dolino in se vlekle daleč proti visokim, še svetlim gorskim grebenom.Kakor valujoča nit je hudournik v slapu padal s kamnitega praga v zelenkastojezerce in se peneče spuščal v dolino. Voda je bila mrzla, čista, ustavljala se jev tolmunih, šumela med skalami, padala čez pragove.Nočne sence so se zgrnile, vetrc je zaječal med skalovjem.Sedel sem na skalnatem robu ob vodi in gledal vedno bolj mežikajoče nebo. Mrzloje bilo, da je kar ščipalo in ledenik se je lesketal kakor srebro v rezkem ozračjumesečine. Lunin sij se je zrcalil nad vodno gladino hudournika, ki se je v ostrih lokihvil dol v dolini a'Ayas. Gorska pokrajina mi je skoraj neopaženo izginjala medmeglicami.čeprav mrzla, je bila noč mirna. Nad glavo se je razgrinjala žametna modrina, posejanas plameni. Opazovati in doživljati take prizore v samoti, me je navdajalo z zadovoljstvom..Težki koraki so zapeli za mojim hrbtom. Ozrl sem se, čeprav sem vedel, da e Berto.V temi ni bilo videti njegovega obraza, a zdelo se mi je, da nekam globoko diha.- Kaj mu je? - Hudiča, menda se ne počuti slabo prav danes, ko pa morava čeznekaj ur odriniti čez ledenik tja do bivaka Rossi-Volante pod Poluxom. - Približalse mi je in prav razločno sem začul hropenju podoben glas.Zarežal se je. - Slabo? Meni? Saj samo čistim.- Čistiš?! Kaj pa čistiš? Po moje s tabo ni nekaj v redu. - S kazalcem sem se potrkalP° čelu -Kar sesedel se je od smeha. -. . . v . . . . .Kaj pa na| čistim, ce ne mo| od ka|en|a. . .počrnelidimnik. - .Vijoličasto zelena trava je drhtela v sapici, kakor da bi valovalo morje, se upogibalain dvigala. S temnega neba je kriknila ptica, zagledal sem jo, kako je kot puhastoperesce zaplavala nad ledenikom in se spustila v dolino.- Skoraj bi pozabil, zakaj sem prišel sem, - je rekel Berto.- Gospa Marija je že pripravila večerjo. - Še ni izrekel, ko je od koče zadonel glas-.»Kaj mislita, da bom še enkrat pogrela. Juha je že na mizi.« -Sredi mize je gorela sveča. Počasi sva srkala vročo tekočino. Antonella, oskrbničinahči, nama je prinesla še kos sira. - Prav čedno dekle, - sem rekel tovarišu. Ni meslišal. Kar naprej se je basal s kruhom in sirom. Pogledal sem na uro. Pozno je bilo,že skoraj polnoč. Ob dveh morava oditi. Malo počitka bo. - Škoda da nista tu šeClaudio in Niče, bi se vsaj kaj nasmejala, - sem po dolgem molku spregovoril.Nobenega odgovora. V koči je bilo tiho, drugih gostov ni bilo. - Jutri prvi štirifisočak,če bo šlo vse dobro, sem pomislil. Misli so mi švignile za tri leta nazaj, ko sem prvičstopil na ledenik v Centralnih Alpah, na ledenik Mandrone v skupini Adamella...«WU