Junij - Planinski Vestnik

Dobra volja ob nekakšnem lesenem mostovžu prav na vrhu najvišje gore Korzike.Triangulacijsko znamenje. Pa odlagališče papirjev in konzervnih škatel, ki ni ravnov čast obiskovalcem teh gora. Pozna se, da na Korziki ni prave planinske organizacije.Vse je odvisno od dobre volje slučajnih obiskovalcev: pota, vrhovi, koče, mostovi...Debatiramo, kateri je markantni vrh na obzorju. Stavim za steklenico korziške črninein - pogorim. Ni Punta Minuta, ki je od tu res za čudo majhna, temveč njej podobnalepotica korziškega gorskega sveta Palia Orba.Tako je pač s to rečjo - ležimo sredi popolne lepote gorskega sveta, srečni v temtrenutku. A vseeno nam vzbuja skomine pogled na beli Calvi in bleščečo gladinomodrega morja.NAJINALILIJANA AVČINepozabna prigoda? Prelepa tura? Tvegana svojeglavost?Bil je nepopisno lep oktobrski dan. Dan, ko menijo »ta pravi« "planinci, da jim počisrce, če ne oprtajo nahrbtnika in ne slede neudržljivemu klicu gora. In vendar jemoral France, kakor že tolikrat, ostati v svoji dragi vrsniški sobici v družbi velikegaizpod stropa visečega orla in pisati, ves dan pisati. Neutrudni Tone pa je moralpostoriti še nekaj nujnih težaških del okoli hiše, kajti v zraku je že pretil bližnji mrazin sneg. Se bova z Mirjo kujali kar doma? Ne in ne! Skočiva na kaj prijetnega, akratkega, kajti popoldne se je treba že kmalu odpeljati domov. Da bo le veliko lepihpogleaov na kratkotrajno razkošje gorske jeseni! Odločili sva se za Luknjo izZadnjice, z nje pa na planino Zajavor, pa spet dol v Zadnjico. »Prav,« je rekel France,a ker nama nič kaj prida ne zaupa, pristavil: »Pa naj vaju ne nese na kako Sovatno,Stenar ali kaj podobnega!« Sveto sva mu obljubili.Ob sedmih zjutraj sva se odpeljali iz Vrsnika, potopljenega v globok mrak. Kakorz razkošnega modrega filmskega platna je žarel v naju sivobeli mogočnež Grintovec,okrašen s čudovitimi pisanimi zaplatami in pasovi. Kjer rasejo macesni, so bile oranžnorumene, kjer bukve, zlato rdeče. Peljali sva med hišami obojih Komacov, starih inmladih. Iz dimnikov se je naravnost v nebo sukljal tenak modrikast dim. Mladi, pridniKomac, ki ves teden vstaja v trdi noči, da ga odpelje avtobus na delo v rabeljskirudnik, je že krepko vihtel lopato pred hišo, ki jo lepša in opremlja po svojih davnihželjah. Se v nedeljo si ne privošči spanja in pokoja, ta neugnani garač! Zavili svačez naš vrsniški most in še čez soškega. Iz Soče se je kadila bela meglica. Trentaje bila še vsa temna in mrtva. Počasi sva vozili čez neprijetne pragove ob bučečiKrajcarci. Tudi iz Kopiščarjeve hišice se je kadilo. Lovec Tona je gotovo že navsezgodajodšel s svojimi lovnimi gosti. Na pragu je samo stala njegova prijazna ženain nama pomahala.Ob osmih sva začeli hoditi po tolikrat prehojeni poti na Luknjo. Mrzla senca, ostrajutrana svežina, duh po sočnem rušju, pomešan z značilnimi, umiranje oznanjajočimivonjavami po trohnečem listju. Nad vsem tem pa zmagovita luč in toplota. Lezla jeniže in niže in osvajala v stene se poganjajoče strme gozdove, da so zažareli v potratnemobilju oktobrskih barv. Hodili sva hitro, govorili malo, le na tem ali onemovinku sva za hipec postali, da se nama ubogo, mestne sivine vajeno srce nasrkalepote za vse novembrske in decembrske dni. Brž sva bili na Luknji. Kako lepo bi biloubrati jo čez Bovški Gamzovec na Kriške pode in potlej na Planjo. Toda popoldneje treba nazaj v Ljubljano ...Torej sva obrnili na ozko stezico, ki drži čez strme trave proti planini Zajavor. Kmalunaju je objelo toplo sonce in naju poslej ni več zapustilo. Nič več se ni bilo trebaobračati za razgledom. Bavški Grintovec z vso svojo rajdo in značilni Jalovec stase belila pred nama. Ob pol enajstih sva bili na planini. Sedli sva na razgrete deskeob podirajoči se staji, brez potrebe malo pomalicali in se izročili sončnim žarkom.Sedaj smo si gledali iz oči v oči z mogočnim Kanjavcem, opasanim s sijajno polico,po kateri sva konec avgusta prejšnjega leta hodila s Francetom v svežem snegu,potem ko sva pritelovadila čez romantično divji Komar.»Lepo bi bilo iti naprej pod vrhom Pihavca, kjer je pred leti vodil France mene in,Amerikanca' dr. Peterlina, le da v obratni smeri,« sem rekla tjavdan. In še sem