Junij - Planinski Vestnik

so se spuščale nad osvetljenim ledenikom. Vijugasta gaz se je vlekla čez svetle gmotelesketajočega pobočja. In misli so me prenesle drugam.... Bila sva v koči Mezzalama na 3004 m in se pripravljala za prvi vzpon na štiritisočmetrov. Berto je še vedno goltal, žrl. Vedno je imel to grdo navado, da je govorils polnimi usti. Ko je prišel do sape, se je zopet obrnil k meni z bedastim vprašanjem,ki ga lahko samo on zmore - »Tam zunaj, kot prejle, ko kot čuk buljiš v noč... merazumeš? Kot čuk...« - Gledam pač, mislim... še sam ne vem natanko. Mislim,da je to želja po opazovanju narave. Ne gledam kot človek, ki v skrivnosti goščave,skalovja, zelenih trat... išče neznani cilj, temveč kot del vsega tistega, kar meobdaja. In vse to je življenje. Z vsem tem, kar izvem, kar vidim v tišini, na jasah,med skalovjem, v gozdu, z vsem tem se sprijaznim. Tu je vse preprosto in naravno.In čim več človek spozna, tem bolj stvarno občuduje življenje. Vse stvari na temsvetu, svet pojmovan kot vesolje, so povezane - od najbolj oddaljenega planeta patia do atoma v zrnu prahu, ki ga vidiš, kako v žarku sonca, v temni sobi, pada natla. - Še pred jutrom sva vstala.Čudni občutki prevzamejo človeka v takšnih okoliščinah. Najraje bi se kar vrnilv posteljo, a že ve, da bo pozneje, če bo sonce pripekalo, preklin|al svojo odločitev.- Kaj bova zvezde štela? - se je pošalil tovariš. - Greva! -Vstop na ledenik nama ni delal prevelikih težav. Le zadnji del, zadnjih pet ali šestmetrov ledene stene je pokazal zobe.Novi dan je oznanjala rdečkasto rumena zora na vzhodu. V njeni luči so se na dalečjasno razločile oblike in barve. Prikazala se je nežna sinja proga neba, sonce si jepriborilo prostor med temnimi oblaki. Ozračje se je spremenilo v lesketajoč sinji zvon.Sren se je lesketal, veter je kar naprej žvižgal svoje pesmi, prijetno, toplo... pretoplo.Vremenski preobrat. Se sanjalo se mi ni, kakšna zabava se nama je obetala v prihodnjihsedmih urah.Ze v naslednji uri sva občutila vso težo najinega položaja. Pazljivo sva hodila navezana.Opazoval sem hladno belino, ki se je razširjala, valovila, vsa čudovita s svojimimračnimi skrivnostmi. Polje ledeniških razpok se je širilo. Srečo sva morala imeti,da nisva zdrknila v eno od tistih žrel. - Zgrešila sva smer, bolj levo bi morala iti,manj razpok je tam, je dejal Berto.Sonce je močno pripekalo in dan je bil prelep. Toda lepoti ni zmeraj verjeti. Njenaznačilnost je češče prav v tem, da človeka omami. Nezanesljiva je. Dobro je trebaspoznati sneg, da z njim dobro shajaš.Kakor bobneč slap so se seraki zgornjega dela ledenika spuščali proti nama. Kot hiševeliki so se raztreskali na spodnjem delu ledenika na tisoče kosov. Srečo sva imela,Kje je pot iz zagate? Po Kellerju v dolgoročnih investicijah, preračunanih na 20, 30let, da bi na deželi obdržali najboljše ljudi. Investicije za sanacijo agrarne struktureso nujne, če je Švici kaj na tem, da ohrani dediščino svoje hribovske kulturne pokrajine.Preživele bodo le modernizirane kmetije, na katerih bodo gospodarili pridniin dobro izobraženi kmetje. Ne bo pa preživel kmet, obsojen na status krajinskegavrtnarja in na čakanje miloščine v - krajinskem muzeju, t. j. v propadajočem stagniranemkmetovanju.T. O.NOVE NALOGE PLANINSKIHORGANIZACIJDa stojimo sredi velikih sprememb v svetu in da nas nove, še večje čakajo, se vidimed drugim iz stiske, zagate, kratkomalo krize, ki se obeta na vsak korak. Predvsemenergetska kriza in vse, kar se zaradi nje na svetu plete, nafta, atomska energija,to je naš vsakdanji kruh v časopisih in televiziji, pravi E. Jost v »Der Bergst.«1974/10. Ali naj se planinci ne mešajo v to, polože orožje, ali naj onemoglo protestirajo?Avtor odgovarja, da bodo planinske organizacije našle svoje mesto v modernihrazmerah samo, če se bodo aktivno in stvarno vključevale v dogajanje. Priložnostza to so razgrnjeni načrti, ki močno prizadenejo urejanje življenjskega okolja. Neodklanjati, ne prikimavati, prav je le, če nastopamo z alternativami, variantami, ki soobzirnejše do narave, do kulturne pokrajine in do življenjskega okolja. Če enostavnoodklanjamo vse, kar predlaga gospodarstvo, ustvarjamo fronto, na kateri šibkejšipodleže. Treba se je poučiti o stvari, se ie lotiti z ustvarjalno fantazijo, z vztrajnostjoin potrpežljivostjo. Čas je že, da ne poklekamo a priori pred tehniko, pred industrijskimigiganti, pred »fascinantnimi konstrukcijami«. Ni vedno tisti najboljši, kdor