Junij - Planinski Vestnik

»Brez bivaka - nemogoče!«»Saj sta nora, v nekem raztežaju se lomijo celi bloki, če se jih dotakneš!«»Vse leto je zajeda mokra. Če imaš izredno srečo in poletje brez dežja, jo najdešsuho, pa še takrat je vsa algasta!«Te misli mi brne v glavi, mi hromijo mišice in kvarijo skladnost gibov. Dvajset minutvisim na začetku drugega raztežaja, ne upam si pogledati nikamor. Nato pa se počasipredramim in vpnem naslednji klin. Plezam kot mesečnik razdvojen med željo pouspehu in nerazumnim strahom, ki pravi, da se bo zgodilo nekaj groznega. Dolgotraja ta boj. Sele v začetku raztežaja, ki je ocenjen z A 3, se zavem samega sebe.Rob stene je blizu, mogoče bova zunaj pred nočjo. Tisti trenutek se mi zdi, da semkot plezalec dozorel. Počutim se kot prerojen. Z goro sva postala eno, mehaničnopremikanje rok in nog preide v harmonično gibanje vsega telesa, zopet najdemsmisel v plezanju. Zdi se mi, kot da se skala pod prsti voljno vdaja in oblikuje, goradobrohotno gleda na naju, kot da zasluživa največjo radost po prestanem trpljenju.Mora je izginila, divje se zaženem v previse in kmalu dosežem vrh raztežaja. Borismi sledi, prevzame vodstvo in ko se zopet menjava v vodstvu, me večer najde na vrhuDularjeve zajede v Jalovcu, po težavnostni lestvici naše najtežje smeri. Prvič preplezanabrez bivaka. Dva mlada, takorekoč nepoznana plezalca sta si to zapisala.*Nekaj mesecev kasneje se zopet najdeva pod njo. Tokrat je zima. Prespiva v luknjipod vstopom in drugo jutro ob sedmih že pričneva s plezanjem. Stena ne kaže,da bi bila zasnežena, pa vendar je v zajedi precej ledu in napihanega snega. Raztežaje,ki sva jih poleti s tesnobo v srcu plezala, tokrat premagujeva igraje, najtežjiprosti detajl v smeri Boris mojstrsko prepleza in potem se nama zdi, da je potnavzgor odprta. Ura je šele dve in bivakirala bova pod najtežjim tehničnim raztežajem,A 3 se glasi ocena. Se en raztežaj naju loči od bivaka. Poleti sva ga ocenilas IV, dve mesti V in se nama je zdel najlažji v vsej smeri, vendar v vsej dolžinini bilo klina razen na stojišču, pa še ta je bil slab. Raztežaj se prične z nekajmetrskoprečko v levo po nagnjeni polički, ki je pokrita s tanko plastjo ledu in snega. Mučimse, da bi jo preplezal brez derez na nogah in dosegel nekakšen kamin. Klin je nemogočezabiti, oprimkov za roke ni, vse gre na ravnotežje telesa. Po dobre pol uremi uspe doseči rob kamina, vendar je splezati vanj izredna igra ravnotežja. Moralbi se nekako stegniti okoli roba in zagrabiti na slepo srečo za oprimek. Če mi ne biuspelo, bi verjetno padel. Dvakrat se že odločim, pa se obakrat ustrašim. Tretjič papoizkusim na vse ali nič. Telo je napeto kot struna, leva roka previdno tiplje pokaminu - nič, vse gladko. Izgubljam ravnotežje, že se vidim, kako padam, zadnji hippa mi uspe, da se vzravnam in zavzamem prejšnji položaj. To mi vzame vso moralo.Splezam nazaj k Borisu, morda bo on z derezami na nogah kaj več opravil. Zamenjavase na stojišču, prevzame vodstvo in se loti prečke malo nižje. Res mu uspe,da doseže kamin. Tu zopet sname dereze v izpostavljenem položaju in jih spraviv nahrbtnik. Po kaminu spleza še pet metrov naravnost navzgor, nato pa se vseskupaj ustavi. Poleti sva tu plezala izključno na trenje, oprimkov skoraj ni bilo, sedajpa je na raslcavih ploščah požled in sneg. Ura je že štiri popoldan. Dve uri svarabila za deset metrov in kaže, da više ne bova prišla. Boris si skleše rogljiček,obesi nanj prusikovo zanko in se skrajno previdno po vrvi spusti k meni. Prusik kotpo čudežu ne zdrsne z rogljička in zopet sva skupaj na stojišču. Lahko bi se izognilaprečki in nato kaminu in platem po poči, ki drži direktno s stojišča navzgor, vendaroi potrebovala precej U klinov in zagozd, ki pa nama jih manjka. Odločiva se zaumik. V meni pa se je sprožil tudi svarilni nagon, ki me odvrača od nadaljevanja -čutim, da vztrajanje in bivakiranje ne bi prineslo nič dobrega.V temi drsiva kot pajka po vrvi prek stene in podoživljava trenutke, ki sva jih preživelata dan. Luna meče svojo blago svetlobo na steno in nam lajša delo. Vprašujemse, kaj mi bo ostalo v spominu in kaj se bo zgubilo v megli preteklosti: najtežjidetajli, ki sva jih brez težav preplezala v veliki formi ali morda neprostovoljni dvajsetminutnipočitek v drugem raztežaju, ko se zaradi mraza in premrlih, otrplih rok nitipremakniti nisem mogel, šlo mi je na jok in smeh obenem, skrajno trapasti občutki,značilni za take situacije. Morda zadnji spust, ko sem se spuščal prvi in je na sredispusta začel klin lesti iz razpoke, pa je Boris poprijel za vrvi in držal vso mojo težo.Ob devetih zvečer sva že pristala pri Marjanu globoko doli v Tamarju na varnem,v vestone in slonove noge zavita leživa na »Podmornici«.Drugo jutro se zbudiva pozno, nikamor se nama ni mudilo. Zunaj je tiho naletaval,se v ogromnih kosmih mlel sneg z neba, na Poncah se je plazilo. Kje bi bila midvatedaj, če bi bila ostala v steni?