Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM51086/13/100, 12:13 PMEnes Karićpustolovcem (ki je imel za nevernike vse, ki so trdili, da je Zahodna Indijalaž, Novi svet pa resnica!). V Mostarju je ostal zven Korana v nerazumljivemjeziku, semitskem in arabskem, v grozdih je prihajal iz višjih svetov, daljnih,daljnih daljav. V teh besedah so mostarsko otroštvo kratke odsanjane sanjeali dvoje sanj, sprehod z otroškimi nogami po s soncem obsijanih rožnihvrtovih, v katerih nisem poznal imena nobene cvetlice! Ramazani so sespuščali z modrih nebesnih brezen, poljubljali obraze lepih mladeničevin deklet, včasih po lestvi iz mesečine!Hodim mimo bezistana in z vso gotovostjo vem: če Mevlijin sin ne biodšel iz Mostarja na študij, morebiti ne bi nikoli izvedel za Boga kot grožnjo,kot obveznost, kot zasedo! Na Tepi je bila njegova vera stkana iz neba,vedrega in modrega, do besed pospremljena z glasom hodže Aluna,spremenjena v izvirsko vodo, da bi pogasila žejo suhih jeter.V Dubrovniku sem se v sedemkratnem polsnu poslovil od Tepe inmatere Mevlije, ob krikih galebov kot prič in lesketanju valov ob obali.Stala je, dokler ladja ni izplula, kot priča uresničenosti svoje radosti, kerme pošilja v cesarsko mesto in v velike medrese na koncu daljne poti, zanekaj morji. Ladja se je oddaljevala, ljubi modri trak je bil vse manjši, vseneznatnejši, kakor je penasta razpoka na vodi postajala širša.Mevlija je bila kot njene krhke rastline, ki smo jih nekoč sušili namostarskem dvorišču: marčevka, mlečnica, pelin, sladič, vrednik ali iva ...imena sem si zapomnil po posebni lepoti, ki jo je mati ohranjala s skrbnimirokami. Na ladji sem izgovarjal imena zelišč, naučil sem se jih pred njo,skrbno, kakor sem si zapomnil vrstice iz Korana pred Alunom. Z ladjesem vpil nekaj podobnega kot: Zbogom, Mevlija! Ali: Vidiva se v Mostarju!Ali: Srečala se bova v hladu dvorišča, čez leto ali dve ...Moder trak, modra pika me ni več slišala. Z vogalom modre rute si jeotirala solze.Sodnik Halid je videl, da hlipam.»Poslušaj, fant, jočeš! Pa bi rad v Carigrad! Ne sramotiš samo sebe,temveč tudi mene! Poglej tistih sedem lepih Dubrovčank, gledajo te in sesmejijo, pravijo: Fant, umiva pa se s solzami!«Sodnik Halid je rekel samo to, našel je najini mesti, na skrivaj dvakratsrknil iz posode z žganjem in zaspal.2.Hodil sem po uličicah proti bezistanu in Baščaršiji, še malo, pa bom predBegovo džamijo, z dobrodošlico me je pozdravil vonj kuhane koruze, noverastline, še vedno sramežljive gostje v naši deželi.Kakšnih štirideset let je, kar so jo trgovci iz Zahodne Indije prinesli vitalijanske in neverne dežele (leta 1535 je njeno seme na Stolačkem poljuposejal Orhan Dubravić, potomec Dabiživa in praded Šakirja Dubravića,mojega znanca iz carigrajskih medres). Na začetku je bilo zrn malo, kolikorje šlo v pest desne roke Orhana Dubravića, kakšnih sto, podaril mu jih je108