Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM51186/13/100, 12:13 PMBlaže MinevskiClay se ne boji vampirjevTovariš Clay je poskakoval v ringu, tovariš Frazier pa je slonel v kotu inčakal, da se dvoboj končno začne; na pečki iz prerezanega soda so se peklikostanji. Vsi, ki so sedeli naokrog, so imeli rdeče oči, najverjetneje zaradiognja, ki se je svetlikal skozi vratca. Z rokami so tu in tam obračali kostanj,ne da bi umaknili pogled s črnega ambasadorja, edinega televizorja v vasi.Kupili so ga z denarjem od vaškega kostanja in ga postavili v eno od sobpropadle kmečke zadruge. Kakorkoli že, bilo je že okrog dveh ponoči,tako da se je med kostanjem obračal tudi glas sove, ki je čepela nekje vzvoniku za oknom. Eden od prisotnih, mislim, da Klavec, je prisluhnil skovikanju,zazehal in zamrmral, da se tudi vampirji zbirajo pred vrati, da bivstopili. In tedaj je vstopil Sosed, nakar so se vsi zasmejali in zacepetali znogami: »Prebil ga bom, še preden bo Gospod za to izvedel,« je rekel Clayin skočil v vogal ringa. Televizor je kot strela v daljavi osvetljeval pajčevinopo vogalih, črni pod in nosove moških v sobi. Vsi so bili odrasli, le jaz sembil otrok. Na vse pretege sem se boril s spancem, oči so se mi same zapiralezaradi utripajočega zaslona ali zaradi toplote iz pečke. Za živo glavo nisemsmel zaspati, pa ne zato, ker bi se bal, da bom zamudil dvoboj, temvečzato, da mi ne bi ušel Sosed, ki je prišel gledat dvoboj v temno modriobleki kot za na poroko. Ko sem ga zagledal, sem se takoj pomiril. Breznjega si nisem mogel niti zamisliti, kako se bom vrnil domov ob tej nočniuri, saj je bilo treba čez cerkveno dvorišče in potem tudi čez pokopališče:»Če si velik, ne moreš biti skromen,« je rekel Clay in dvoboj stoletja se jezačel. S svojimi močnimi nogami je preprosto plesal po ringu, Frazier pase je najprej trudil, da bi ga ujel, da bi ga potem poskusil udariti. Nekajkratmu je roka zletela v prazno, Clay pa se je samo nasmehnil in ga še naprejciljal le v glavo. Roke je držal sproščeno, saj je zaupal nogam. Boksati jezačel pri dvanajstih, ko so mu ukradli kolo. Tudi jaz imam dvanajst let, semsi rekel, ljudje okrog pečke pa so naenkrat zamrmrali, vzeli po en kostanjin ga začeli lupiti, ne da bi gledali vanj. Jaz tega nisem znal; kostanj semlahko olupil le, če sem ga gledal, ampak če bi gledal hkrati kostanj in Claya,bi mi lahko Sosed tačas ušel. A kakšen moški sem in kakšen boksar bompostal, čeprav me že zdaj kličejo Clay, če priznam, da se bojim sam domovin da bi raje, da greva skupaj. Sosed bi zagotovo povedal vsem, oni pa bi sezačeli smejati in opletati z jezikom okrog vročega kostanja. Seveda mutega ne bom povedal, vendar bom takoj, ko bo vstal on, vstal tudi jaz instopil za njim. Čisto slučajno bova odšla skupaj. In ne bom hodil z njim,temveč bom tiho stopal nekaj metrov za njim, kot da sem se čisto slučajnoodpravil malo kasneje iz zadruge. On se ne bo ozrl, saj je naglušen, jaz pabom prispel domov kot mož, ne da bi prosil za spremstvo skozi temo.Poleg tega pa sploh ni tako temno, luna sveti, kot bi bil dan, sem si rekel,Clay pa je skočil in tresnil Frazierja po gobcu. Frazierju se je očitno malcestemnilo pred očmi in sodnik je preštel do deset, da bi se mu spet zdanilo.Nato se je dvoboj nadaljeval, kot bi se začel nov dan.118