Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM51226/13/100, 12:13 PMBlaže Minevskiodhajali v temo, saj niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo s tovarišem Clayemv prvem dvoboju s Frazierjem; mar mu je Frazier resnično izpil kri!? Potemje Sosed stopil proti cerkvi, jaz pa sem mu sledil, ampak na razdalji, da nebi pomislil, da se bojim. Šla sva mimo cerkve, šla sva mimo pokopališča,zavila pri edinem drogu s svetilko v vasi in prišla na stezico, ki se je vilaproti najinima hišama. Bila je polna luna, videti je bilo kot podnevi. Sosedpred menoj se je smejal z rameni. Ko je prišel na ravno, je zavil desno, seza hip ustavil, zavil vrat, kot da prisluškuje, pomislil sem, da se bo obrnil,on pa se je nekam čudno zasmejal z glavo in rameni hkrati, pogledal vluno in stopil naprej proti dvorišču. Še nekaj korakov je imel do vrat, ko seje nenadoma ustavil, se obrnil in se zasmejal, ampak brez glasu, samo ustaje odprl ter dvignil glavo, kot bi hotel ugrizniti mesec. Tedaj sem videl, danima sence. Pritekel sem do doma in kdove koliko časa s hrbtom podpiralvrata, da ne bi vstopil za mano.Bilo je že poldan, ko sem se zbudil. Nikogar ni bilo doma, le babica jenekaj brkljala po rožicah, ki si jih je bila posadila pred hišo, da bi se imelaob jutrih s kom pogovarjati. Nihče ni vstajal tako zgodaj kot ona. Umil semse pri pipi, ko je prišla s šopkom v roki. Umila se je, si povezala ruto, pobralašopek in me pogledala: »Sosed je umrl sinoči ob polnoči; nisem šla bedetk njim; danes pa ga bodo zakopali,« je rekla, se prekrižala in odšla v sosednjedvorišče. Stal sem kot uročen skoraj dvanajst rund, potem sem se obrnilokrog sebe in odrevenel: moje sence ni bilo nikjer! Prestrašen sem se hotelskriti pod napušč, se prilepiti ob zid, ko pa sem naredil korak, sem ugotovil,da je poldan in da se mi je senca skrila pod stopala.Prevedla Namita Subiotto122