Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM5226/13/100, 12:13 PMJana Unukslogu, ki oponaša dokument ali se približuje eseju, prikazujejo to deželokot posebno, dragoceno družbo z lastno kulturo, zato se tokrat Bosnaprepusti tudi pogledu od zunaj, iz sodobne zahodne Evrope, kot v zgodbahAnatomija žalosti ali Pisma iz 1993. leta. V Karlu Velikem in žalostnihslonih nas pripovedovalec skozi popis izmenjave darov med KarlomVelikim in bagdadskim kalifom Harunom al Rašidom opozori na popolnonevednost in nezainteresiranost, kakršna lahko vlada med dvemakulturama kljub navideznemu sprejemanju in zunanjim stikom. Še enkratje pisanost in raznolikost, ki jo ponazarja časovno zamaknjeno bitje ur nasarajevskih cerkvah in na stolpu poleg džamije, postavljena nad monotonoenotnost in urejenost zahodnega sveta, ki je dobra kvečjemu za vozni reddržavnih železnic, sicer pa njena pustost po asociativni poti privede dopredstav o puščavi – in smrti: »Vse na vrtu ali v gozdu se razlikuje in ločiod vsega drugega, vsak del se loči od vseh drugih delov in odstopanja odnjih varuje kot lastni obstoj, vse se pisano spreminja in kriči, vse se kregaz vsem in brani svojo drugačnost. V puščavi pa je vse urejeno, lepo inenotno, vsa zrna peska so sprejela eno barvo in eno obliko, vse sipine sopodobne druga drugi in usklajene z vsemu nadrejenim principomenotnosti. Namreč, s smrtjo.«Skupni imenovalec zgodb je metafora »temne dežele« iz ljudske pripovedkekot poimenovanja za Bosno: zanjo je, kot pojasni avtor vzaključnem besedilu, značilna visoka stopnja intenzivnosti realnosti – vsakčlovek je v Bosni tvoj drugi, in razlike vaju silijo, da se posebej intenzivnoukvarjata drug z drugim, pojasnjuje eden od junakov Pisem iz 1993. leta –in to, da vsebuje seme vsega, kar obstaja ali bi lahko obstajalo. To je dežela,v kateri se je po Karahasanu začelo in končalo 20. stoletje, med dvemasarajevskima mostovoma in dvema vojnama. Pa tudi dežela, v kateri so – vnajboljših in najsrečnejših obdobjih – vsa nasprotja notranje uravnovešena,kot je bil stari most v Mostarju, ki je stal »zahvaljujoč ravnotežju sil, ki jihnjegovi kamniti bloki proizvajajo v medsebojnem razmerju« (Poročila iztemne dežele, Profil 2007, str. 169).Ta »temna dežela« je za Karahasanovo pisanje eksemplarična snov invedno znova dokaz, da je mogoča, da je nekoč obstajala in da smemo upati,da spet bo zgledna kultura strpnosti in medsebojnega razumevanja, ki ješe nobeni vojni ni uspelo izkoreniniti za vedno. V času, ko je islamskakultura in tudi literatura pogosto v središču pozornosti, ko se vsakodnevnosrečujemo s predstavitvami, ki poudarjajo njene pozitivne ali negativneplati, nam jo lahko dela Dževada Karahasana približajo tudi v tisti njenipodobi, ki nam je najbližja, ker je nastala v naši soseščini, vendar jo kljubvsemu vse preradi izločamo iz svojega zornega kota kot nerazumljivo,eksotično in tujo.22