Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM52106/13/100, 12:14 PMIllja SinPregibi so premazani z lepilom Superglue, in čeprav njegova učinkovitostprecej zaostaja za tisto iz reklame, se obrisi mojega telesa opaznospremenijo.Noge me več ne držijo, padem po stopnicah, drugega za drugim prevračamkozolce, podrem majhno, tršato ženičko, ki kot mravljica vleče domovplen, ki spominja na novo metlo. Z delom ušesa slišim, kako zastoka. Šenaprej izvajam ta svoj nenamerni manever, se prikotalim skozi vrata ven,se zvalim v podzemni prehod, si prislužim od pretepačev ne prevečhudobno, pač pa bolečo brco v zadnjico, se za hip ustavim pri babici, kiprodaja cigarete, se iznenada odločim kupiti zavojček Marlboro, vendarše ne uspem izvleči denarja, ko že krenem naprej, spodboden z nenadnimisunki zgubljenega vetra. Da bi v »Londonu« užival ob brezalkoholnemkoktajlu Tjulenj, o katerem sanjam že od začetka tedna, mi danes najbržne bo uspelo.lepljivi kosmi morske trave v kotičkih ust polizati z asfalta tuje pljunkedelitve delitve delitve delitve hoteti in imeti naredi iz mene snežakamaščobne kepe razpad molekul z rilcem riti v asfalt prostorska orientacijasamostalniki in povedki z nohtom stisnil svoj mozolj razmehčan kositervesolja»Is it a part of performance?« vpraša nekdo od tujih turistov.Dereš se kot dojenček.Na robu kadra s statično pokrajino: tam je nekaj jezer in samotnihdrevesc … se iznenada pojavi starka. Izkaže se, da v njenem vozičku nisoprazne steklenice ali pa kartoni, kot je to v navadi, temveč kamenje – zatoje tako težek. Starka se ustavi pri skrivenčenem grmičku … ali – raje – prikavčukovem drevescu in se skloni nad skoraj nevidno postavo, ki leži nazemlji. Privleče zobno pasto in z njo temeljito premaže lica ter čeloneznanca (kljub temu da kamera snema v velikem planu in postopomaprehaja v prvi plan, nam ne uspe ujeti potez njegovega obraza ali na splošnokaj več izvedeti o njem). Sliši se, kako starka nekaj govori v svojem jeziku:»Oj, radovani, kako mladeni možebal! Kuj na zalesju dokli ne …«Odločno, vendar nekoliko nerodno, stopi k tebi enoletni fantiček, hoče,da ga dvigneš v naročje in se z njim igraš hi, konjiček, hi. Prijetne vonjave,ki spominjajo na kislo mleko, govorijo o tem, da je mali že naredil kupčekv plenico.Poskušaš se odtrgati skupaj z njim, toda … očitno je, da režiser nizadovoljen, natančnejših pripomb ni, čeprav ti je tudi samemu jasno, dasi v zadnjem prizoru pokazal premalo čustev in da ga je – hočeš, nočeš –treba predelati.Potem se izza kadra zasliši glas – kot vedno nepristranski in premišljenouravnovešen:Tako torej, kot vidite, moji mali prijatelji, suh veter še naprej snujesvoj nesmiselni hokku ali pa morda tanko, ali celo … no, recimo svobodnopoezijo na skoraj gladki peščeni površini. Kajti seme ni vzklilo, odmrloje, ne da bi obrodilo sadove. Nekaj ga je padlo na suho, kamnito zemljo,nekaj so ga požrli ptiči, nekaj pa ga je preprosto zgnilo, ker ga je nekdo210