Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM5286/13/100, 12:13 PMDževad Karahasanprebivališča na tem svetu začasna, zato ker smo začasni mi sami. Kajti vsastvar je ravno v razliki med začasnostjo in trenutnostjo, ker je začasnostkljub vsemu neka časovna enota ali mera, ki mi daje preteklost, ki jo, vsajkot spomin, premorem tudi v tem trenutku, v svoji sedanjosti, daje pa mitudi možnost, da si na osnovi znane preteklosti v dejanski sedanjosti predstavljam(projiciram) neznano in možno prihodnost. Začasnost mi podarjamožnost, da razmišljam o večnosti in samega sebe prepričujem, da sem jorazumel. Trenutnost mi tega ne dovoljuje, ker mi čas daje v enotah, o katerihne morem razmišljati. Trenutnost me umešča v neko pogubno večnost,ker briše razliko med tem trenutkom in vsem časom, ukinja »prehodneenote« časa, ki se jih da »percipirati«, o katerih lahko razmišljam in na osnovikaterih si lahko predstavljam. V trenutnosti je ves čas gola sedanjost, kerse v njej dotikata, ali bolje, ujemata trenutek in večnost. Ta trenutnost, nakatero moderno pohištvo reducira čas v mojem prebivališču, pa miživljenje spreminja v selitev. Premičnost modernega pohištva se prenašatudi na prostor, ki ga to napolnjuje, in s tem moje zemeljsko bivališčespreminja v kraj, ki se seli, in to v kraj, katerega najpomembnejša (če žene edina – pa odločilna) značilnost je to, da je v stanju selitve.Kompatibilnost pomeni anonimnost, brezosebnost, najnižjo obliko najvišjestopnje splošnosti. Kompatibilnost mojega pohištva pomeni, da nebo moje stanovanje, kot ravno moj življenjski prostor, nikoli imelo ničesarravno mojega ali čigaverkoli osebnega, ker se v ustvarjanju tega prostorain v lastnostih tistega, kar ga ustvarja, konkretizira, materialno uresničuje,preprosto ne more pojaviti nič individualnega. Visoko kompatibilno jetisto, kar se da uskladiti z vsem, z vsem pa se da uskladiti tisto, kar nimalastnosti, ki bi ga v kakršnikoli meri določale kot posamično entiteto.Visoko kompatibilen je, na primer, človek, ki je brezmejno toleranten inpri srcu vsem, ampak res čisto vsem, ki ga poznajo. Toda kaj naj rečemo otakšnem človeku razen to, da je neka vrsta ničeta, ki bi se najrajši oženilsam s sabo, da ne bi, če bi se oženil s kom drugim, komu česa pokvaril? Čeimaš obraz, se mora najti kdo, ki mu na tem obrazu kaj ne bo pogodu; čese ni našel nihče tak – potem nimaš obraza, tvoj gobec pa ni nič boljizoblikovan kot otroška rit, ki je edino človeško, kar sme ugajati vsakomur.Ugajati sme zato, ker je otroška rit visoko kompatibilna, se pravi enaka privseh otročajih, ki so kadarkoli imeli rit.Posebna zgodba je tisto enostavno vzdrževanje modernega pohištva,ki ga pogojujejo materiali, iz katerih ga izdelujejo. To so materiali, ki nevsrkavajo vonjev, ne prenašajo dotika, ki se jih ne prime barva, materiali,ki se ne morejo spominjati, materiali, ki so absolutna sedanjost. Zaradinjih je moderno pohištvo novo do prve poškodbe – zaradi njih s prvopoškodbo postane polomija ali, še prej, škart. Ni obledele barve, ki bi jobilo mogoče osvežiti, ni popravil, ni staranja.Kako biti človek s fiziognomijo, z identiteto, z neomajnimi moralnimiprepričanji v stanovanju, ki je enako vsem drugim stanovanjem, ker jenapolnjeno s stvarmi, ki so enake vsem drugim stvarem z isto namembnostjo?Visoko kompatibilna stanovanja so napolnjena z visoko kompatibilnimpohištvom. Kaj smo v tem lahko mi? Samo visoko kompatibilni28