Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM51446/13/100, 12:14 PMRadoslav Petkovićdvaintrideset let, bi tak prizor dejansko moral napolnjevati z zadovoljstvom.Do sedaj se v življenju ni soočil z ničimer, kar bi se mu zdelo prevelikproblem; niti ni bil, kar bi se glede na leta lahko pričakovalo, nikolinesrečno zaljubljen, saj se ni zaljubljal bolj, kot je bilo razumno. Kot vsakuspešen človek je seveda imel sovražnike, a ne več, kot je v navadi. Kakorkoliže, od želje, da bi ga imeli vsi radi, ni trpel.Vendar niti v tem jutru – v katerem ga bo čudna misel zadela kot napadmorilca izza hrbta – ni bilo nič nenavadnega ne vznemirjajočega. Napomolu – tik poleg peščine, ki jo je naneslo morje in na kateri so se zdajigrali otroci in valovi – v pristanišču mesta Krf na otoku Krf, prestolniceRepublike sedmih obal, se je Volkov znašel, da bi nadzoroval zadnjepriprave brika »Sveti Nikola« za jutrišnje izplutje. Če bo veter ugoden –Pavel Volkov je dobro vedel, kako potrebna je za uspeh človeku sreča – sebo čez kakšen dan znašel v Trstu, na najvažnejši misiji svojega življenja.Torej: Volkov se je nahajal na robu tistega, kar se običajno imenuje»življenjska priložnost«; podvig, prav nič lahek, združen z veliko negotovostjo,če ne tudi nevarnostjo, ki pa bi ga v primeru srečnega konca moralpripeljati do komaj sanjanih višin, še več: že zdaj je bilo brez vsakršnegaomahovanja Pavla Volkova neupravičeno imenovati poročnik; v žepu jenosil svoje imenovanje za kapetana –res je, začasno – vendar je bila trajnosttega imenovanja odvisna izključno od Volkovove spretnosti. Seveda: tudisreče. In Volkov je bil prepričan, pa ne brez razlogov, da sodi med tisteljudi, ki se z različnimi izzivi znajo dobro spopadati. Vsaj do sedaj.Ravno zato ga je misel o neuspehu tako prestrašila; nikoli v svojemživljenju ni Pavel Volkov pomislil nič podobnega – še več, pomislil ni niti,da je tako mogoče razmišljati. Zmedeno je mežikal, povsem podoben temu,kar je tudi bil: človeku, ki ga je presenetilo popolnoma nezaželeno odkritje.Vse ostalo pa – vse ostalo je bilo v redu: veter je obljubljal dobro plovbo,zaključne priprave za izplutje »Svetega Nikole« so se odvijale na najboljšinačin; vnašale so se zadnje bale robe, katero je ladja, menda, prevažala izIstanbula v Trst. Bale z bombažem naj bi ladji zagotovile čim boljmiroljubno podobo; zato je bila s palube umaknjena tudi večina topov.Vidnih jih je ostalo vsega šest, kar glede na vrednost tovora in prisotnostštevilnih gusarjev in piratov ni bilo prav nič pretirano; zastava, pod katerobi morala ladja opraviti svojo plovbo do Trsta – zastava trenutnonevtralnega avstrijskega cesarstva – bi že na veliko plapolala na jamboru,če bi le veter bil dovolj močan; tako pa je zgolj visela in občasno ustvarjalašibke in neprepričljive poskuse, da bi se razvila; morje je imelo – kljub zata del leta nenavadno toplemu vremenu – tisti ledeni sijaj, ki ga ima morjepozimi, vendar je oficirju, ki je vso svojo dosedanjo kariero preživel naBaltiku, Jonsko morje v vsakem letnem času ponujalo vesel prizor. Tudisam Volkov je že dobil ne le vse ukaze, potrebne za svojo prihodnjo misijo,temveč tudi vsa pooblastila, ki so mu nalagala odgovornost, hkrati patudi moč, kakršne ni imel še nikoli prej. Verjel je vase; do sedaj je vednouspel narediti tisto, kar je nameraval, in to hitreje in učinkoviteje kot večinaljudi okoli njega; nobenih razumnih razlogov ni bilo za dvom, da bo tokratdrugače.144