Sul Campo Del Mare - Vilenica

V2-2010.PM5186/13/100, 12:13 PMJana Unuk(1989) pa v islamski srednji vek (8.–11. st. n. št.) v iraških mestih Basri inBagdadu ter v Perziji. V njem pisatelj v okviru islamske kulture raziskujeodnos med ortodoksno vero in mistiko, arabskim in perzijskim svetom,moškim in ženskim čustvovanjem in doživljanjem sveta. Arabsko-perzijskipisatelj al Mukafa, pesnik, mistik, sufi al Haladž ter filozof in pisatelj atTavhidi, ki so upodobljeni v konfrontaciji s svojimi preganjalci – policajiin vohuni, so izpovedovalci ezoteričnih naukov, za vse ezoterične verskein duhovne usmeritve pa je, kot je Dževad Karahasan zapisal v eseju Skoziskrivne vrtove iz Knjige vrtov (Knjiga vrtova, 2002), značilno prepričanje,da se svet deli na zunanje in notranje, pri čemer je notranje vredno večkot zunanje in tudi bolj resnično. Ezoterična naravnanost junake romanapripelje v spor s svetom – po Dževadu Karahasanu se namreč razkoli, kipovzročajo sovraštvo, izobčenje, zločin in vojno, v resnici ne rojevajo narobovih in mejah kultur in civilizacij, ampak v njih samih. Vsaka družbaima svoje drugačne, izobčence, preganjance, in nasilje, ki ga projiciramov Drugega, je v resnici prisotno znotraj te družbe same.Druga tema Vzhodnega divana je dialog med moškim in ženskimrazumevanjem sveta, ki se vzpostavlja po korespondenci med al Mukafo,v islam spreobrnjenim Perzijcem, in njegovo ženo. V njunih ljubezenskihpismih se kristalizirata dve kulturi, dva pogleda na svet in dva načinarazmišljanja in čustvovanja. Skozi ves roman se kot njegova prevladujočaorkestracija nadaljuje motiv vseprežemajočega, paralizirajočega strahu, kiga je Karahasan kot naslovno temo obravnaval v zgodnji zbirki esejev Ojeziku in strahu (O jeziku i strahu, 1987), zlasti v njenem drugem delu,Zapiskih o strahu, s katerimi je izpisal lastno tipologijo strahu, čustva, kimodernemu svetu ni nič bolj tuje kot fiktivni resničnosti njegovegaromana. Zgodovina pa tudi prostor in čas v njej v Vzhodnem divanuseveda že po načelih zvrsti ni veren opis tega, kar se je zgodovinskim osebnostim,ki v njem nastopajo, zgodilo v resničnem svetu, vendar nam romanskozi fiktivne zgodbe iz vzhodnega sveta govori o usodi, ki je lahkouniverzalno človeška: o strahu, metafizični praznini, oblastniškem nasilju.Karahasanov pripovedni slog nas spominja na orientalsko pripovedništvo,kakršno poznamo iz Tisoč in ene noči: tri osnovne zgodbe ponikajodruga v drugo in se razraščajo v številne vložne pripovedi; zrcalijo se drugav drugi, pri čemer tretja za nazaj razveljavi prvi dve oziroma jima tudi vfiktivnem svetu romana pripiše status zgolj fikcije, natančnejše branje parazkrije, da se med posameznimi deli romana razpenja prava mreža korespondenc,asociacij in motivnih povezav po podobnosti, analogij in simetričnosti,izvirajočih iz tistih metod mišljenja, po katerih se, kot trdi DževadKarahasan v eseju Skozi skrivne vrtove, ezoterični miselni tokovi, podobnokot mit, razlikujejo od eksaktnega mišljenja. Roman, ki pastišno navezujena več literarnih žanrov: epistolarni roman, dnevnik, kriminalni in zgodovinskiroman, ohranja trdno zvezo z zunajtekstovno stvarnostjo po svojietični naravnanosti in po večkratni, psihološki, družbeni, zgodovinski,motivaciji dogajanja.V svojih zadnjih treh romanih je Dževad Karahasan, bolj ali manjneposredno, spregovoril o vojni v Bosni. Šahrijarjev prstan se dogaja na18